Page 59 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 59
Zakaj Črtomir ne umre? Preprečevanje samomora po Prešernu
in (2) ima zmožnost to izpeljati. Želja po samomoru (1) se po Joinerjevi
teoriji razvije takrat, ko sta v posameznikovih mislih dovolj dolgo hkrati
prisotni dve psihološki stanji, in sicer (a) občutek, da je drugim v breme,
ter (b) občutek odtujenosti v medosebnih odnosih. Občutek, da je drugim
(prijateljem, družinskim članom, partnerjem itd.) v breme, ustvarja misel,
da bo posameznikova smrt za druge koristnejša kot njegovo življenje, kar
se manifestira v mislih, kot je: »Vsem bi bilo bolje, da me ne bi bilo.« Obču-
tek odtujenosti v medosebnih odnosih pa na drugi strani zajema pomanj-
kanje občutkov socialne povezanosti ter sprejetosti s strani drugih. Želja
po samomoru se torej razvije, ko se posameznik daljše časovno obdobje ne
počuti povezanega z drugimi, se ne počuti sprejetega s strani drugih, isto-
časno pa ima občutek, da je okolici zgolj v breme ter da bi bilo za vse okoli
njega bolje, da ga ne bi bilo več.
Občutek, da smo okolici v breme, in občutek odtujenosti v medosebnih
odnosih sta temeljna dejavnika tveganja pri razvoju želje po samomoru. A
sama želja še ne vodi v poskus samomora. Za poskus samomora ali smrt
zaradi samomora mora biti prisoten še en element, in sicer zmožnost za
smrtno samopoškodbo oz. zmožnost za samomor.
Zmožnost za samomor (2) razumemo kot pridobljeno lastnost, in sicer
se zaradi pogostih življenjskih izkušenj bolečih in težkih dogodkov lahko
sčasoma zmanjša strah pred bolečino, poškodbo oz. smrtjo. Takšne izku-
šnje so predvsem samopoškodbe in poškodbe ter (ne)posredna izpostavlje-
nost poškodbam, bolečinam in trpljenju drugih. Povečano tveganje za ra-
zvoj zmožnosti za samomor imajo med drugim tako žrtve psihičnega, fi-
zičnega ali spolnega nasilja kot tisti, ki nasilje izvajajo ali so mu pogosto
priča (npr. otroci v družinah, kjer je med staršema prisotno intimnopar-
tnersko nasilje), ter tudi tiste osebe, ki opravljajo poklice, kjer se relativno
pogosto srečujejo s travmami, telesnimi poškodbami ali z bolečino drugih.
Med takšnimi poklici so npr. vojaki, reševalci, policisti in zaposleni v za-
porih.
Črtomir ima glede na Joinerjevo teorijo povečano tveganje za pridoblje-
no zmožnost za samomor, saj je bil kot vojak med bitkami izpostavljen
svoji bolečini ter bolečini drugih, prizadejal je fizične poškodbe ter jih bil
tudi deležen, posledično pa se je zmanjšal njegov strah pred bolečino in
poškodbo ter navsezadnje pred smrtjo. Vendar glede na Joinerjevo teorijo
Črtomir nima želje po samomoru – nima drugih, ki bi jim bil v breme, in
zato se ne more razviti občutka, da je drugim v breme, prav tako pa nima
občutka popolne odtujenosti v osebnih odnosih, saj je čustveno še vedno
zelo povezan z Bogomilo.
57
in (2) ima zmožnost to izpeljati. Želja po samomoru (1) se po Joinerjevi
teoriji razvije takrat, ko sta v posameznikovih mislih dovolj dolgo hkrati
prisotni dve psihološki stanji, in sicer (a) občutek, da je drugim v breme,
ter (b) občutek odtujenosti v medosebnih odnosih. Občutek, da je drugim
(prijateljem, družinskim članom, partnerjem itd.) v breme, ustvarja misel,
da bo posameznikova smrt za druge koristnejša kot njegovo življenje, kar
se manifestira v mislih, kot je: »Vsem bi bilo bolje, da me ne bi bilo.« Obču-
tek odtujenosti v medosebnih odnosih pa na drugi strani zajema pomanj-
kanje občutkov socialne povezanosti ter sprejetosti s strani drugih. Želja
po samomoru se torej razvije, ko se posameznik daljše časovno obdobje ne
počuti povezanega z drugimi, se ne počuti sprejetega s strani drugih, isto-
časno pa ima občutek, da je okolici zgolj v breme ter da bi bilo za vse okoli
njega bolje, da ga ne bi bilo več.
Občutek, da smo okolici v breme, in občutek odtujenosti v medosebnih
odnosih sta temeljna dejavnika tveganja pri razvoju želje po samomoru. A
sama želja še ne vodi v poskus samomora. Za poskus samomora ali smrt
zaradi samomora mora biti prisoten še en element, in sicer zmožnost za
smrtno samopoškodbo oz. zmožnost za samomor.
Zmožnost za samomor (2) razumemo kot pridobljeno lastnost, in sicer
se zaradi pogostih življenjskih izkušenj bolečih in težkih dogodkov lahko
sčasoma zmanjša strah pred bolečino, poškodbo oz. smrtjo. Takšne izku-
šnje so predvsem samopoškodbe in poškodbe ter (ne)posredna izpostavlje-
nost poškodbam, bolečinam in trpljenju drugih. Povečano tveganje za ra-
zvoj zmožnosti za samomor imajo med drugim tako žrtve psihičnega, fi-
zičnega ali spolnega nasilja kot tisti, ki nasilje izvajajo ali so mu pogosto
priča (npr. otroci v družinah, kjer je med staršema prisotno intimnopar-
tnersko nasilje), ter tudi tiste osebe, ki opravljajo poklice, kjer se relativno
pogosto srečujejo s travmami, telesnimi poškodbami ali z bolečino drugih.
Med takšnimi poklici so npr. vojaki, reševalci, policisti in zaposleni v za-
porih.
Črtomir ima glede na Joinerjevo teorijo povečano tveganje za pridoblje-
no zmožnost za samomor, saj je bil kot vojak med bitkami izpostavljen
svoji bolečini ter bolečini drugih, prizadejal je fizične poškodbe ter jih bil
tudi deležen, posledično pa se je zmanjšal njegov strah pred bolečino in
poškodbo ter navsezadnje pred smrtjo. Vendar glede na Joinerjevo teorijo
Črtomir nima želje po samomoru – nima drugih, ki bi jim bil v breme, in
zato se ne more razviti občutka, da je drugim v breme, prav tako pa nima
občutka popolne odtujenosti v osebnih odnosih, saj je čustveno še vedno
zelo povezan z Bogomilo.
57
