Page 58 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 58
a Lavrič in Vita Poštuvan
misli in namere o samomoru lahko izražajo tudi preko nevarnega ter tve-
ganega vedenja, priprave metode oz. sredstev za samomor, umika iz soci-
alnih stikov in povečanega zapiranja vase ter tudi telesnih znakov, kot so
npr. težave s spanjem. Takšnemu izražanju samomorilnega namena lahko
sledi poskus samomora ali končan samomor oz. smrt zaradi samomora,
predvsem kadar samomorilna stiska ni prepoznana ter posameznik ne do-
bi potrebne pomoči ali podpore s strani okolice.
Opisani proces ni popolnoma linearen, saj se njegove različne faze med
seboj prepletajo, se ponavljajo in so pri različnih posameznikih bolj ali
manj izražene, prav tako pa se proces vedno lahko tudi prekine. Vseeno
pa lahko glede na te znake prepoznamo, kje v samomorilnem procesu se
nahaja posameznik oz. kolikšno je njegovo tveganje za poskus samomora
ali končan samomor.
V zgoraj izpostavljenih verzih lahko opazimo željo po smrti oz. priso-
tnost pasivnih samomorilnih misli pri Črtomirju, kar pomeni, da se je sa-
momorilni proces pri njem začel. Vendar pa glede na napisano ne kaže, da
bi se kakor koli intenzivno nadaljeval. Videti je namreč, da se faze ne na-
daljujejo, saj ni prisotnih aktivnih samomorilnih misli, natančnega načrto-
vanja samomora, vedenjskega izražanja samomorilnega namena ali stiske
ter tudi ne poskusa samomora.
Glede na to ne moremo trditi, da je Črtomir izrazito ogrožen glede samo-
morilnega vedenja, četudi je nanj že pomislil. Prisotnost misli o smrti oz.
pasivnih samomorilnih misli je relativno pogosta – na slovenskem vzor-
cu odraslih oseb se je npr. pokazalo, da vsak četrti razmišlja o lastni smrti
(Gomboc idr. 2021). Pasivne samomorilne misli še ne predstavljajo nujno
aktivnega namena umreti, saj od relativno velikega deleža tistih, ki (pa-
sivno) razmišljajo o smrti oz. samomoru, le majhen delež poskuša umreti
zaradi samomora ali umre zaradi samomora (May in Klonsky 2016). Tre-
ba je torej ločiti med (manj resnimi) pasivnimi samomorilnimi mislimi in
(resnejšim) aktivnim samomorilnim namenom. Iz zapisanega o Črtomirju
torej lahko zaključimo, da ne kaže hude samomorilne ogroženosti.
Medosebna teorija samomorilnega vedenja in Črtomir
Thomas Joiner (2005) je razvil medosebno (interpersonalno) psihološko
teorijo samomorilnega vedenja, po kateri lahko bolje razumemo, zaradi ka-
terih dejavnikov tveganja posamezniki aktivno načrtujejo svoj samomor in
tudi poskušajo umreti. Z njeno pomočjo lahko poskušamo razumeti (Črto-
mirjev) samomorilni proces.
Joiner razlaga, da posameznik umre zaradi samomora, ko (1) si to želi
56
misli in namere o samomoru lahko izražajo tudi preko nevarnega ter tve-
ganega vedenja, priprave metode oz. sredstev za samomor, umika iz soci-
alnih stikov in povečanega zapiranja vase ter tudi telesnih znakov, kot so
npr. težave s spanjem. Takšnemu izražanju samomorilnega namena lahko
sledi poskus samomora ali končan samomor oz. smrt zaradi samomora,
predvsem kadar samomorilna stiska ni prepoznana ter posameznik ne do-
bi potrebne pomoči ali podpore s strani okolice.
Opisani proces ni popolnoma linearen, saj se njegove različne faze med
seboj prepletajo, se ponavljajo in so pri različnih posameznikih bolj ali
manj izražene, prav tako pa se proces vedno lahko tudi prekine. Vseeno
pa lahko glede na te znake prepoznamo, kje v samomorilnem procesu se
nahaja posameznik oz. kolikšno je njegovo tveganje za poskus samomora
ali končan samomor.
V zgoraj izpostavljenih verzih lahko opazimo željo po smrti oz. priso-
tnost pasivnih samomorilnih misli pri Črtomirju, kar pomeni, da se je sa-
momorilni proces pri njem začel. Vendar pa glede na napisano ne kaže, da
bi se kakor koli intenzivno nadaljeval. Videti je namreč, da se faze ne na-
daljujejo, saj ni prisotnih aktivnih samomorilnih misli, natančnega načrto-
vanja samomora, vedenjskega izražanja samomorilnega namena ali stiske
ter tudi ne poskusa samomora.
Glede na to ne moremo trditi, da je Črtomir izrazito ogrožen glede samo-
morilnega vedenja, četudi je nanj že pomislil. Prisotnost misli o smrti oz.
pasivnih samomorilnih misli je relativno pogosta – na slovenskem vzor-
cu odraslih oseb se je npr. pokazalo, da vsak četrti razmišlja o lastni smrti
(Gomboc idr. 2021). Pasivne samomorilne misli še ne predstavljajo nujno
aktivnega namena umreti, saj od relativno velikega deleža tistih, ki (pa-
sivno) razmišljajo o smrti oz. samomoru, le majhen delež poskuša umreti
zaradi samomora ali umre zaradi samomora (May in Klonsky 2016). Tre-
ba je torej ločiti med (manj resnimi) pasivnimi samomorilnimi mislimi in
(resnejšim) aktivnim samomorilnim namenom. Iz zapisanega o Črtomirju
torej lahko zaključimo, da ne kaže hude samomorilne ogroženosti.
Medosebna teorija samomorilnega vedenja in Črtomir
Thomas Joiner (2005) je razvil medosebno (interpersonalno) psihološko
teorijo samomorilnega vedenja, po kateri lahko bolje razumemo, zaradi ka-
terih dejavnikov tveganja posamezniki aktivno načrtujejo svoj samomor in
tudi poskušajo umreti. Z njeno pomočjo lahko poskušamo razumeti (Črto-
mirjev) samomorilni proces.
Joiner razlaga, da posameznik umre zaradi samomora, ko (1) si to želi
56
