Page 108 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 108
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
prav tako Jazbec z družabniki leta 1891, je imel ob nakupu šestnajst let.
Nava »Deveron«, med katere lastniki sta Jazbec in Jožef Miklavčič, je bila
kupljena v starosti dvajsetih let, bark »Drina«, ki je pripadal istim lastni-
kom, pa je imel ob nakupu enaindvajset let. Po triindvajset let sta bila sta-
ra bark »Nini« in nava »Orpheus«. Prvo je leta 1898 kupil Peter Mašera,
drugo pa Henrik Angel Jazbec pet let pozneje. »Savo« sta Miklavčič in
Jazbec z družabniki kupila dvaindvajset let po izgradnji.
Vse omenjene ladje so bile registrirane v Trstu. Naj omenim, da so
bili pri šestih od osmih, enot, ki jih obravnavamo, lastniki tudi drugi,
predvsem hrvaški in italijanski ladjarji, dve pa sta bili v popolni lasti
Slovencev. Najvažnejši med slovenskimi ladjarji te skupine je bil Henrik
Angel Jazbec iz Trsta. Imel je 12 karatov na barku »Euro« ( 1891–1898),
nadaljnjih 18 karatov na enoti istega tipa »Beechdale« (1892–1911), tri ka-
rate na »Deveronu« in tri na »Savi« (1895–1898 ali 1902). Na novo se v tej
skupini pojavi Jožef Miklavčič. Njegova deleža pri navah »Deveron« in
»Sava« sta skromna, imel je štiri karate. Vendar je v njih le majhen del nje-
govega kapitala. Srečali ga bomo namreč tudi v naslednji skupini. Prav
zaradi trgovskih poslov, ki jih bomo omenili pozneje, štejemo Miklavčiča
med važnejše slovenske ladjarje. Na novo se v lej skupini pojavi tudi nje-
gov brat Ivan Miklavčič, ki je leta 1893 kupil 8 karatov na barku »Drina«.
Kot smo omenili, sta bili dve ladji popolnoma v slovenskih rokah. Peter
Mašera, sin že omenjenega Antona, je leta 1898 kupil bark »Nini«. Sledil
mu je Henrik Angel Jazbec, ki je leta 1903 kupil navo »Orpheus«. Mašera
je kmalu uvidel, da plovba na jadra ni več donosna. Jazbec pa je pri njej
vztrajal, kakor dokazuje bark »Beechdale«, do leta 1911. Njegova je bila
zadnja trgovska jadrnica v avstrijski državi.
Majhno število ladij in ladjarjev v tej skupini dokazuje, da so le redki
naši ladjarji zaupali velikim železnim jadrnicam. Za nezaupanje so ime-
li dva vzroka. Prvič: pogon na jadra v tem času je bil že zastarel. Tedaj so
se namreč v vedno večjem številu pojavljali veliki čezoceanski parniki, ki
so počasne in dokaj okorne jadrnice izpodrivali s svojo hitrostjo in kon-
kurenčno sposobnostjo. Drugi razlog je bil kadrovski: mornarji so ime-
li na parnikih dokaj lažje in bolj organizirano delo. S tem se je povečala
tudi varnost posadke. Ni čudno torej, če se je večalo število mornarjev na
parnih ladjah na škodo jadrnic, čeprav so mnogi poveljniki še vedno ceni-
li plovbo z jadri.
Železne jadrnice so bile prav tako počasne in okorne kakor lesene.
Čeprav so gotovo bile popravljene, preden so jih lastniki pustili na pot,
108
prav tako Jazbec z družabniki leta 1891, je imel ob nakupu šestnajst let.
Nava »Deveron«, med katere lastniki sta Jazbec in Jožef Miklavčič, je bila
kupljena v starosti dvajsetih let, bark »Drina«, ki je pripadal istim lastni-
kom, pa je imel ob nakupu enaindvajset let. Po triindvajset let sta bila sta-
ra bark »Nini« in nava »Orpheus«. Prvo je leta 1898 kupil Peter Mašera,
drugo pa Henrik Angel Jazbec pet let pozneje. »Savo« sta Miklavčič in
Jazbec z družabniki kupila dvaindvajset let po izgradnji.
Vse omenjene ladje so bile registrirane v Trstu. Naj omenim, da so
bili pri šestih od osmih, enot, ki jih obravnavamo, lastniki tudi drugi,
predvsem hrvaški in italijanski ladjarji, dve pa sta bili v popolni lasti
Slovencev. Najvažnejši med slovenskimi ladjarji te skupine je bil Henrik
Angel Jazbec iz Trsta. Imel je 12 karatov na barku »Euro« ( 1891–1898),
nadaljnjih 18 karatov na enoti istega tipa »Beechdale« (1892–1911), tri ka-
rate na »Deveronu« in tri na »Savi« (1895–1898 ali 1902). Na novo se v tej
skupini pojavi Jožef Miklavčič. Njegova deleža pri navah »Deveron« in
»Sava« sta skromna, imel je štiri karate. Vendar je v njih le majhen del nje-
govega kapitala. Srečali ga bomo namreč tudi v naslednji skupini. Prav
zaradi trgovskih poslov, ki jih bomo omenili pozneje, štejemo Miklavčiča
med važnejše slovenske ladjarje. Na novo se v lej skupini pojavi tudi nje-
gov brat Ivan Miklavčič, ki je leta 1893 kupil 8 karatov na barku »Drina«.
Kot smo omenili, sta bili dve ladji popolnoma v slovenskih rokah. Peter
Mašera, sin že omenjenega Antona, je leta 1898 kupil bark »Nini«. Sledil
mu je Henrik Angel Jazbec, ki je leta 1903 kupil navo »Orpheus«. Mašera
je kmalu uvidel, da plovba na jadra ni več donosna. Jazbec pa je pri njej
vztrajal, kakor dokazuje bark »Beechdale«, do leta 1911. Njegova je bila
zadnja trgovska jadrnica v avstrijski državi.
Majhno število ladij in ladjarjev v tej skupini dokazuje, da so le redki
naši ladjarji zaupali velikim železnim jadrnicam. Za nezaupanje so ime-
li dva vzroka. Prvič: pogon na jadra v tem času je bil že zastarel. Tedaj so
se namreč v vedno večjem številu pojavljali veliki čezoceanski parniki, ki
so počasne in dokaj okorne jadrnice izpodrivali s svojo hitrostjo in kon-
kurenčno sposobnostjo. Drugi razlog je bil kadrovski: mornarji so ime-
li na parnikih dokaj lažje in bolj organizirano delo. S tem se je povečala
tudi varnost posadke. Ni čudno torej, če se je večalo število mornarjev na
parnih ladjah na škodo jadrnic, čeprav so mnogi poveljniki še vedno ceni-
li plovbo z jadri.
Železne jadrnice so bile prav tako počasne in okorne kakor lesene.
Čeprav so gotovo bile popravljene, preden so jih lastniki pustili na pot,
108
