Page 113 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 113
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)
Zdi se, da je šlo za izgradnjo nekaterih valobranov, za čiščenje in poglab-
ljanje morskega dna in podobno.
Potemtakem je bil Mauser velepodjetnik, ki je v velikem obsegu delo-
val celih dvajset let. Zakaj je leta 1890 nenadoma prenehal in kaj se je zgo-
dilo z njim po tem letu, ni bilo mogoče dognati. Mauserjeva dela v tržaški
luki so morala biti tako obsežna in tako važna, da so mu Lloydove ladje-
delnice gradile plovne objekte – izjemoma tudi potniške parnike, ki jih
navaja tabela – prav zaradi del, ki jih je prevzel v luki. Kaže, da so bila ta
dela potrebna zaradi nagle rasti ladijske tonaže in za hitrejši razvoj tran-
zitne trgovine. Šele tako je razumljivo, zakaj je Lloyd naredil pri Mauserju
izjemo.
Manj pomembni kot Mauser so Valentin Batistič, ki je leta 1900 kupil
ladjo »Evelina«, 49 ton, Herman Klasinc iz Kopra, ki je leto dni kasneje ku-
pil obalni parnik »Sistiana« z 42 tonami, in Anton Kolman iz Trsta, ki je
dal leta 1901 zgraditi sedemtonsko motorno ladjico »Rosetta« s pogonom
na petrolej. »Rosetta« je bila urejena za prevoz majhnih skupin romar-
jev iz Trsta v Gradež in v Strunjan. Kolmanovemu primeru je sledil Marij
Turek, ki je leta 1906 kupil obalno potniško ladjo »S. Nazario« (67 ton) in
leta 1907 šesttonsko ladjico na električni pogon »Fantasia«. Leta 1909 je
Matilda Smrekar, rojena Terpin kupila obalni potniški parnik »Aussa C.«.
Kakor Kolman je tudi Turek z manjšo ladjo prevažal skupinice romarjev,
z večjo pa je poskusil vzdrževati redno progo do Umaga, a ne vemo, če je
uspel. Upravičeni smo pa dvomiti o večjem uspehu, ker je ladjo prodal že
po enem letu. Smrekarjeva pa je z »Ausso C.« delovala z dobrim poslov-
nim uspehom vse do prve svetovne vojne. Njena daljnovidnost je bila v
tem, da je prva med slovenskimi lastniki obalnih parnikov spoznala po-
men obalnega turističnega in izletniškega prometa.
Povprečna doba izkoriščanja naših obalnih ladij te dobe je pet let.
Ta številka pa ne pove mnogo. Tri ladje so namreč plule za naše lastni-
ke samo po eno leto (Kolmanova »Rosetta«, Turkova »S. Nazario« in
Mauserjeva »Cocale«), dve po dve leti (Klasinčeva »Sistiana« in Turkova
»Fantasia«). Batističeva »Evelina« in »Aussa C.« Matilde Smrekarjeve pa
sta bili v prometu še leta 1913, ko je izšel zadnji letopis avstrijske pomorske
vlade, kar pomeni, da sta bili v rabi do prve svetovne vojne in morda tudi
med vojno. To pa bi povprečno dobo plovbe ladij naših ladjarjev nekoliko
podaljšalo. Če po drugi strani vemo, da je Mauser deloval dvaindvajset
let, in če vemo, da je povprečna doba izkoriščanja njegovih parnikov male
obalne plovbe bila nekaj manj kot pet let, potem lahko rečemo, da sta
113
Zdi se, da je šlo za izgradnjo nekaterih valobranov, za čiščenje in poglab-
ljanje morskega dna in podobno.
Potemtakem je bil Mauser velepodjetnik, ki je v velikem obsegu delo-
val celih dvajset let. Zakaj je leta 1890 nenadoma prenehal in kaj se je zgo-
dilo z njim po tem letu, ni bilo mogoče dognati. Mauserjeva dela v tržaški
luki so morala biti tako obsežna in tako važna, da so mu Lloydove ladje-
delnice gradile plovne objekte – izjemoma tudi potniške parnike, ki jih
navaja tabela – prav zaradi del, ki jih je prevzel v luki. Kaže, da so bila ta
dela potrebna zaradi nagle rasti ladijske tonaže in za hitrejši razvoj tran-
zitne trgovine. Šele tako je razumljivo, zakaj je Lloyd naredil pri Mauserju
izjemo.
Manj pomembni kot Mauser so Valentin Batistič, ki je leta 1900 kupil
ladjo »Evelina«, 49 ton, Herman Klasinc iz Kopra, ki je leto dni kasneje ku-
pil obalni parnik »Sistiana« z 42 tonami, in Anton Kolman iz Trsta, ki je
dal leta 1901 zgraditi sedemtonsko motorno ladjico »Rosetta« s pogonom
na petrolej. »Rosetta« je bila urejena za prevoz majhnih skupin romar-
jev iz Trsta v Gradež in v Strunjan. Kolmanovemu primeru je sledil Marij
Turek, ki je leta 1906 kupil obalno potniško ladjo »S. Nazario« (67 ton) in
leta 1907 šesttonsko ladjico na električni pogon »Fantasia«. Leta 1909 je
Matilda Smrekar, rojena Terpin kupila obalni potniški parnik »Aussa C.«.
Kakor Kolman je tudi Turek z manjšo ladjo prevažal skupinice romarjev,
z večjo pa je poskusil vzdrževati redno progo do Umaga, a ne vemo, če je
uspel. Upravičeni smo pa dvomiti o večjem uspehu, ker je ladjo prodal že
po enem letu. Smrekarjeva pa je z »Ausso C.« delovala z dobrim poslov-
nim uspehom vse do prve svetovne vojne. Njena daljnovidnost je bila v
tem, da je prva med slovenskimi lastniki obalnih parnikov spoznala po-
men obalnega turističnega in izletniškega prometa.
Povprečna doba izkoriščanja naših obalnih ladij te dobe je pet let.
Ta številka pa ne pove mnogo. Tri ladje so namreč plule za naše lastni-
ke samo po eno leto (Kolmanova »Rosetta«, Turkova »S. Nazario« in
Mauserjeva »Cocale«), dve po dve leti (Klasinčeva »Sistiana« in Turkova
»Fantasia«). Batističeva »Evelina« in »Aussa C.« Matilde Smrekarjeve pa
sta bili v prometu še leta 1913, ko je izšel zadnji letopis avstrijske pomorske
vlade, kar pomeni, da sta bili v rabi do prve svetovne vojne in morda tudi
med vojno. To pa bi povprečno dobo plovbe ladij naših ladjarjev nekoliko
podaljšalo. Če po drugi strani vemo, da je Mauser deloval dvaindvajset
let, in če vemo, da je povprečna doba izkoriščanja njegovih parnikov male
obalne plovbe bila nekaj manj kot pet let, potem lahko rečemo, da sta
113
