Page 109 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 109
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)
so bile zaradi počasnosti in stroškov vzdrževanja precej nedonosne. To
dokazuje tudi dejstvo, da so novi lastniki »Amorja«, »Deverona«, »Nini«,
»Drine« in »Save« dali v svoje ladje vgraditi parne stroje, da bi vsaj deloma
skrajšali čas potovanja in s tem usposobili ladje za ostro konkurenco.
Toda vse kaže, da se to ni obneslo, kakor se ni niti v svetovnem merilu.
Zato je čas, v katerem so naši ladjarji kupovali in uporabljali velike železne
jadrnice, bolj ali manj bežna epizoda – čeprav so razmeroma najdlje
vztrajali pri njih. Epizoda, predvsem zato, ker bomo vse lastnike železnih
jadrnic srečali tudi v tretji in četrti kategoriji ladjarjev, kjer so se dobro
uveljavili.
Lastniki in solastniki parnikov
Tretjo skupino slovenskih ladjarjev, to je lastnike in solastnike moder-
nih parnikov, prikazuje tabela št. 3 Prvi lastnik železne ladje s pogonom
na paro, po narodnosti Slovenec, je bil Tržačan gorenjskega rodu Jožef
Mauser, ki je leta 1868 kupil parnik »Sloga«. Do leta 1880 je bil tudi edi-
ni slovenski ladjar, ki je vložil svoj kapital v to novo vrsto ladjarstva.
Dejstvo, da so med Slovence tako pozno in počasi prodirali železni parni-
ki, kaže na neko nezaupanje naših ladjarjev do modernih ladij, nezaupa-
nje, ki je trajalo do devetdesetih let. To nam dokazujejo tudi nakupi žele-
znih prekooceanskih jadrnic, o katerih smo govorili v prejšnjem poglavju.
Slovenski ladjarji, ki jih poznamo iz prve skupine, niso mogli premaga-
ti tega nezaupanja. Razen Mauserja, ki je dal leta 1880 zgraditi že ome-
njeno barkačo, so v tretji skupini nova imena ladjarjev. Ker pa je z lad-
jarstvom začel najmanj dvanajst let pred zgraditvijo barkače, spada tudi
Mauser med ladjarje nove dobe. Še več: ker je začel dvajset let pred dru-
gimi, smemo Mauserja prištevati med ljudi moderne dobe, ki so gledali v
prihodnost. V tretji in drugi skupini imamo torej opravka samo z novimi
ljudmi. Mauserju je sledilo še triindvajset ladjarjev iz naših krajev. V del-
ni ali popolni lasti so imeli devetintrideset ladij, od katerih sta bili zadnji
»Aussa C.« Matilde Smrekarjeve, kupljena 1909, in »Enima«, ki jo je leta
1911 kupila Anka Orel s svojimi družabniki.
Devetintrideset ladij torej. Od tega je bilo šestintrideset parnikov (32
na vijak in 4 na kolesa), ena motorna ladja s pogonom na petrolej in ena s
pogonom na elektriko. Tipov ladij, razen splošnega naziva parnik, ni bilo
mogoče ugotoviti. Pri tem so sicer štiri izjeme, in sicer dva remorkerja in
dve dragi, o katerih pa je treba povedati, da niso bili namenjeni potniške-
mu in trgovskemu prometu, temveč delu v pristanišču. Podatki o mate-
109
so bile zaradi počasnosti in stroškov vzdrževanja precej nedonosne. To
dokazuje tudi dejstvo, da so novi lastniki »Amorja«, »Deverona«, »Nini«,
»Drine« in »Save« dali v svoje ladje vgraditi parne stroje, da bi vsaj deloma
skrajšali čas potovanja in s tem usposobili ladje za ostro konkurenco.
Toda vse kaže, da se to ni obneslo, kakor se ni niti v svetovnem merilu.
Zato je čas, v katerem so naši ladjarji kupovali in uporabljali velike železne
jadrnice, bolj ali manj bežna epizoda – čeprav so razmeroma najdlje
vztrajali pri njih. Epizoda, predvsem zato, ker bomo vse lastnike železnih
jadrnic srečali tudi v tretji in četrti kategoriji ladjarjev, kjer so se dobro
uveljavili.
Lastniki in solastniki parnikov
Tretjo skupino slovenskih ladjarjev, to je lastnike in solastnike moder-
nih parnikov, prikazuje tabela št. 3 Prvi lastnik železne ladje s pogonom
na paro, po narodnosti Slovenec, je bil Tržačan gorenjskega rodu Jožef
Mauser, ki je leta 1868 kupil parnik »Sloga«. Do leta 1880 je bil tudi edi-
ni slovenski ladjar, ki je vložil svoj kapital v to novo vrsto ladjarstva.
Dejstvo, da so med Slovence tako pozno in počasi prodirali železni parni-
ki, kaže na neko nezaupanje naših ladjarjev do modernih ladij, nezaupa-
nje, ki je trajalo do devetdesetih let. To nam dokazujejo tudi nakupi žele-
znih prekooceanskih jadrnic, o katerih smo govorili v prejšnjem poglavju.
Slovenski ladjarji, ki jih poznamo iz prve skupine, niso mogli premaga-
ti tega nezaupanja. Razen Mauserja, ki je dal leta 1880 zgraditi že ome-
njeno barkačo, so v tretji skupini nova imena ladjarjev. Ker pa je z lad-
jarstvom začel najmanj dvanajst let pred zgraditvijo barkače, spada tudi
Mauser med ladjarje nove dobe. Še več: ker je začel dvajset let pred dru-
gimi, smemo Mauserja prištevati med ljudi moderne dobe, ki so gledali v
prihodnost. V tretji in drugi skupini imamo torej opravka samo z novimi
ljudmi. Mauserju je sledilo še triindvajset ladjarjev iz naših krajev. V del-
ni ali popolni lasti so imeli devetintrideset ladij, od katerih sta bili zadnji
»Aussa C.« Matilde Smrekarjeve, kupljena 1909, in »Enima«, ki jo je leta
1911 kupila Anka Orel s svojimi družabniki.
Devetintrideset ladij torej. Od tega je bilo šestintrideset parnikov (32
na vijak in 4 na kolesa), ena motorna ladja s pogonom na petrolej in ena s
pogonom na elektriko. Tipov ladij, razen splošnega naziva parnik, ni bilo
mogoče ugotoviti. Pri tem so sicer štiri izjeme, in sicer dva remorkerja in
dve dragi, o katerih pa je treba povedati, da niso bili namenjeni potniške-
mu in trgovskemu prometu, temveč delu v pristanišču. Podatki o mate-
109
