Page 190 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 190
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Administracija Tegetthoffa je sprejela torej vsega 22 mariborskih
mornariških starešin. To je za admirala, ki je zelo rad sprejemal Štajerce,
malo. Toda letno povprečje nikakor ne pade, ampak se celo nekoliko dvig-
ne že samo na osnovi vojne mornarice, če namreč vzamemo isto osno-
vo napredovanj, ki smo jo opazili v prejšnji administraciji, in je še ved-
no realna, tj. po 6 mornarjev na enega starešino, pridemo do števila 154
pomorščakov ali do letnega povprečja 11,4 kar je nekoliko bolje kot v
Dahlerupovi dobi, če k mornariškim starešinam dodamo še tri kapitane
dolge plovbe tj. Aleksandra Weigla, Ivana Kozpela in Henrika Kramarja,
ki so se šolali v Trstu, se poprečje dvigne na 11,6. čeprav je zelo verjetno,
da bomo v še neraziskanih virih našli še več Mariborčanov, končno števi-
lo pomorščakov te dobe, kakor tudi letno povprečje, nista bistveno važni.
Važno je predvsem dejstvo, da se naši ljudje vedno bolj oprijemljejo pra-
vih pomorskih strok in da opuščajo izrazito vojnopomorske, ki so po bit-
ki pri Visu precej zastarele. To se na primeru Maribora, kljub majhnemu
številu, precej dobro vidi.
Gotovo pomeni Tegetthoffova administracija za personalno izobra-
ževanje oficirjev in podoficirjev avstrijske vojne mornarice korak naprej.
Tega pa ne moremo trditi za tehnično in številčno stanje avstrijskih plo-
vil v odnosu do italijanskih. V enajstih letih po Tegetthoffovi smrti se je
poražena italijanska mornarica okrepila po številu ladij in po tehnični
opremljenosti. Tako po številu plovil kakor po številčnem stanju kadra
je italijanska mornarica vsaj trikrat prerasla avstrijsko. Zato je Celovčan
Maksimilijan Daublebsky, ko je leta 1883 nastopil kot komandant morna-
rice, sprejel določene ukrepe, da bi preprečil italijanskemu imperializmu
moreritne akcije proti Istri in Dalmaciji. Uspelo mu je povečati in moder-
nizirati floto, povečati zmogljivost arsenalov, modernizirati in razširiti
pristanišča in dopolniti utrjene mornariške postojanke. Zato pa je bilo
potrebno več kadra, strokovno bolj razvejanega oz. specializiranega v po-
samezne nove vojnopomorske panoge kakor so bile na primer torpedisti-
ka, telegrafija in druge. Da bi to dosegel, je moral med drugim preurediti
tudi personalno administracijo, ki je dobila nove, izpopolnjene personal-
ne liste. Obdobje od leta 1883 do von Spaunove reforme leta 1903 je znano
kot obdobje administracije Daublebskega, in je za slovenske razmere med
najvažnejšimi. Daublebsky se je namreč v svoji politiki naslanjal v glav-
nem na kader, ki je izhajal iz naših dežel. Le-ta mu je na Dunaju priboril
marsikateri uspeh, ki se je zdel trenutno brez velikega pomena, a se je v
prvi svetovni vojni lepo obrestoval.
190
Administracija Tegetthoffa je sprejela torej vsega 22 mariborskih
mornariških starešin. To je za admirala, ki je zelo rad sprejemal Štajerce,
malo. Toda letno povprečje nikakor ne pade, ampak se celo nekoliko dvig-
ne že samo na osnovi vojne mornarice, če namreč vzamemo isto osno-
vo napredovanj, ki smo jo opazili v prejšnji administraciji, in je še ved-
no realna, tj. po 6 mornarjev na enega starešino, pridemo do števila 154
pomorščakov ali do letnega povprečja 11,4 kar je nekoliko bolje kot v
Dahlerupovi dobi, če k mornariškim starešinam dodamo še tri kapitane
dolge plovbe tj. Aleksandra Weigla, Ivana Kozpela in Henrika Kramarja,
ki so se šolali v Trstu, se poprečje dvigne na 11,6. čeprav je zelo verjetno,
da bomo v še neraziskanih virih našli še več Mariborčanov, končno števi-
lo pomorščakov te dobe, kakor tudi letno povprečje, nista bistveno važni.
Važno je predvsem dejstvo, da se naši ljudje vedno bolj oprijemljejo pra-
vih pomorskih strok in da opuščajo izrazito vojnopomorske, ki so po bit-
ki pri Visu precej zastarele. To se na primeru Maribora, kljub majhnemu
številu, precej dobro vidi.
Gotovo pomeni Tegetthoffova administracija za personalno izobra-
ževanje oficirjev in podoficirjev avstrijske vojne mornarice korak naprej.
Tega pa ne moremo trditi za tehnično in številčno stanje avstrijskih plo-
vil v odnosu do italijanskih. V enajstih letih po Tegetthoffovi smrti se je
poražena italijanska mornarica okrepila po številu ladij in po tehnični
opremljenosti. Tako po številu plovil kakor po številčnem stanju kadra
je italijanska mornarica vsaj trikrat prerasla avstrijsko. Zato je Celovčan
Maksimilijan Daublebsky, ko je leta 1883 nastopil kot komandant morna-
rice, sprejel določene ukrepe, da bi preprečil italijanskemu imperializmu
moreritne akcije proti Istri in Dalmaciji. Uspelo mu je povečati in moder-
nizirati floto, povečati zmogljivost arsenalov, modernizirati in razširiti
pristanišča in dopolniti utrjene mornariške postojanke. Zato pa je bilo
potrebno več kadra, strokovno bolj razvejanega oz. specializiranega v po-
samezne nove vojnopomorske panoge kakor so bile na primer torpedisti-
ka, telegrafija in druge. Da bi to dosegel, je moral med drugim preurediti
tudi personalno administracijo, ki je dobila nove, izpopolnjene personal-
ne liste. Obdobje od leta 1883 do von Spaunove reforme leta 1903 je znano
kot obdobje administracije Daublebskega, in je za slovenske razmere med
najvažnejšimi. Daublebsky se je namreč v svoji politiki naslanjal v glav-
nem na kader, ki je izhajal iz naših dežel. Le-ta mu je na Dunaju priboril
marsikateri uspeh, ki se je zdel trenutno brez velikega pomena, a se je v
prvi svetovni vojni lepo obrestoval.
190
