Page 283 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 283
Ponovno o zgodovinski problematiki naših pomorščakov med drugo svetovno vojno
»V aprilski vojni leta 1941 je kot komandant Severnega sektorja
pomorske obrambe v Selcih preprečil poskus ustašev, da bi prevzeli
vojaško komando. Ob tej priliki je bil ubit znani ustaš Peter Kvaternik.
Na ukaz Pleiweissa so bile pognane v zrak zgradbe komande in potop
ljene ladje sektorja v luki Klimno na otoku Krku [7 ladij Jadranske
plovidbe, 2 peniši z gorivom, vlačilec ›Silni‹ in nekoliko mobili-
ziranih ladij].«
Če sklepamo na osnovi citiranih spisov, je stvar s Pleiweissom,
Crikvenico in Selci popolnoma jasna in ne spada med problematiko, ki
jo je v svojem članku iznesel Županov. S tega vidika bi torej Pretnarjev
članek ne bil opravičljiv.
Nesmiselno bi bilo namreč vnašati med problematiko to, kar je na
prvi pogled jasno. Toda kaže, da Pretnarju zadeva Crikvenica–Selce ni ja-
sna, zato mu bom pomagal iz nje napraviti problem.
Očitno je, da so vsi citirani sestavki, razen tistega iz Marine
Rundschau, zgrajeni na podlagi ene same vodilne misli. Pleiweiss je bil
edini med mornariškimi oficirji, ki je opravil svojo dolžnost. Toda prav
tako je očitno, da so vsi ti sestavki – izjema je zopet Marine Rundschau,
ki operira z verjetnostjo – zgrajeni na nepoznavanju zgodovinskih dej-
stev. Poleg tega je videti, da avtorji niso dovolj upoštevali splošne, po-
polnoma pa so zanemarili lokalno situacijo. Nimam namena očitati av-
torjem netočnosti, kajti svoje spise so gradili na podlagi edinega do tedaj
obstoječega sekundarnega vira, to je Pleiweissovega spominskega spisa
»Resnica o Selcih«, katerega original je v Vojnozgodovinskem inštitutu
v Beogradu, kopije pa v Muzeju revolucije v Mariboru in v Pomorskem
muzeju v Piranu. Pravim, da so avtorji gradili na osnovi sekundarnega
vira, ker primarnih virov iz leta 1941 ni in kolikor so, gre za članke tedanjih
ustaških časopisov, ki so še manj zanesljivi kot omenjeni sekundarni vir.
Toda prav na podlagi tega sekundarnega vira so novinarji s pomoč-
jo tudi raznih intervjujev skonstruirali »lepo zvenečo legendo« o možu, ki
je potopil 14 ali celo več ladij itd. Če bi imeli čas in prostor, da bi obdela-
li vse članke, ki so izšli po vojni o zadevi Crikvenica–Selce, bi šele dogna-
li, koliko netočnosti je mogoče napisati o eni sami stvari in v kakšna na-
sprotja pridejo avtorji, ki verjamejo legendam. Ker pa časa in prostora ni,
ostanimo pri spisih, ki za Pretnarja predstavljajo neovrgljivo avtoriteto.
Dotaknimo se najprej Pecotičevega članka: Strinjam se, da je likvi-
dacija Kvaternika začasno preprečila ustašem, da bi prevzeli oblast v
Crikvenici in v Selcih, vendar le za nekaj ur ali, v najboljšem primeru, za
283
»V aprilski vojni leta 1941 je kot komandant Severnega sektorja
pomorske obrambe v Selcih preprečil poskus ustašev, da bi prevzeli
vojaško komando. Ob tej priliki je bil ubit znani ustaš Peter Kvaternik.
Na ukaz Pleiweissa so bile pognane v zrak zgradbe komande in potop
ljene ladje sektorja v luki Klimno na otoku Krku [7 ladij Jadranske
plovidbe, 2 peniši z gorivom, vlačilec ›Silni‹ in nekoliko mobili-
ziranih ladij].«
Če sklepamo na osnovi citiranih spisov, je stvar s Pleiweissom,
Crikvenico in Selci popolnoma jasna in ne spada med problematiko, ki
jo je v svojem članku iznesel Županov. S tega vidika bi torej Pretnarjev
članek ne bil opravičljiv.
Nesmiselno bi bilo namreč vnašati med problematiko to, kar je na
prvi pogled jasno. Toda kaže, da Pretnarju zadeva Crikvenica–Selce ni ja-
sna, zato mu bom pomagal iz nje napraviti problem.
Očitno je, da so vsi citirani sestavki, razen tistega iz Marine
Rundschau, zgrajeni na podlagi ene same vodilne misli. Pleiweiss je bil
edini med mornariškimi oficirji, ki je opravil svojo dolžnost. Toda prav
tako je očitno, da so vsi ti sestavki – izjema je zopet Marine Rundschau,
ki operira z verjetnostjo – zgrajeni na nepoznavanju zgodovinskih dej-
stev. Poleg tega je videti, da avtorji niso dovolj upoštevali splošne, po-
polnoma pa so zanemarili lokalno situacijo. Nimam namena očitati av-
torjem netočnosti, kajti svoje spise so gradili na podlagi edinega do tedaj
obstoječega sekundarnega vira, to je Pleiweissovega spominskega spisa
»Resnica o Selcih«, katerega original je v Vojnozgodovinskem inštitutu
v Beogradu, kopije pa v Muzeju revolucije v Mariboru in v Pomorskem
muzeju v Piranu. Pravim, da so avtorji gradili na osnovi sekundarnega
vira, ker primarnih virov iz leta 1941 ni in kolikor so, gre za članke tedanjih
ustaških časopisov, ki so še manj zanesljivi kot omenjeni sekundarni vir.
Toda prav na podlagi tega sekundarnega vira so novinarji s pomoč-
jo tudi raznih intervjujev skonstruirali »lepo zvenečo legendo« o možu, ki
je potopil 14 ali celo več ladij itd. Če bi imeli čas in prostor, da bi obdela-
li vse članke, ki so izšli po vojni o zadevi Crikvenica–Selce, bi šele dogna-
li, koliko netočnosti je mogoče napisati o eni sami stvari in v kakšna na-
sprotja pridejo avtorji, ki verjamejo legendam. Ker pa časa in prostora ni,
ostanimo pri spisih, ki za Pretnarja predstavljajo neovrgljivo avtoriteto.
Dotaknimo se najprej Pecotičevega članka: Strinjam se, da je likvi-
dacija Kvaternika začasno preprečila ustašem, da bi prevzeli oblast v
Crikvenici in v Selcih, vendar le za nekaj ur ali, v najboljšem primeru, za
283
