Page 288 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 288
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
se tudi, da po samem Zadarskem kanalu ni bilo priporočljivo pluti za-
radi možnih minskih polj, artilerije in podobnih zaprek. Toda ali obsto-
ji samo Zadarski kanal? Samo majhno znanje zemljepisa nas pouči o na-
sprotnem. Po drugi strani pa, ali ni bilo mogoče pluti ponoči, podnevi pa
se umakniti med neštete nenaseljene otoke? Mislim, da je bilo med 11. in
16. aprilom, ko je bila podpisana kapitulacija, dovolj časa, da bi celo poča-
sna ladja ob sami nočni plovbi brez težav dosegla Boko ali tudi oddalje-
nejši cilj.
Tretji ugovor, ki bo prišel od nasprotnikov Županovljeve »Proble
matike«, je v tem, da ni bilo mogoče zaupati poveljnikom ladij Jadr anske
plovidbe, ker je bilo možno, da so bili organizirani ustaši ali vsaj ustaško
nastrojeni. Kdor je kolikor toliko spremljal dogajanja v Jugoslaviji in na
svetovnih morjih, bi moral vedeti, da so se poveljniki in mornarji jugoslo-
vanskih trgovskih ladij že skoraj dve leti borili v vrstah zaveznikov proti
hitlerjevski koaliciji in da so nosili glavo v torbi v angleških preskrboval-
nih konvojih. Nikomur od njih ni prišlo na misel, da bi vprašal, zakaj se
bori, vsi so vedeli, da je njihovo mesto na strani tistih, ki so se borili pro-
ti hordam, ki so okupirale Avstrijo, Češko, Poljsko, Holandijo, Belgijo in
Francijo ter so pripravljali tudi okupacijo njihove zemlje. Zakaj ne bi mog-
lo biti isto tudi s poveljniki obalnih ladij? Socialni položaj, materialno sta-
nje, nacionalni čut enih kot drugih, da se izrazim z besedami Županova,
je bil enak in kasneje se je izkazalo, da je to res, ker so se povečini znaš-
li v vrstah partizanov. In končno, ali niso sami pozitivno odgovorili na to
vprašanje, če so bili voljni brez pritiska vojaške oblasti in brez kakršne-
ga koli odpora potopiti ladje, ki bi jim mogle nuditi kruh pod okupatorji?
Tezo o »kruhu« oziroma o »eksistenčni možnosti« v času vojne je imel ad-
miral Domanjko. Sinteza? Vsekakor kapitulacija.
S teh stališč postane akcija Cri kvenica – Selce – Obrovac – Bosna, ka-
teri naj dodamo še Klimno, resnično problematična, a žal ne v smislu, ki
ga je Županov namenil članku o problematiki.
Rekel sem, da so imeli pisci zgoraj omenjenih sestavkov na voljo en
sam sekundaren vir. Pretnar pa bi moral upoštevati, da je leta 1966 iz-
šel drugi sekundaren vir, ki v marsičem postavlja prvega na glavo. Gre za
spis tedanjega poročnika bojne ladje Milorada Pekaroviča pod naslovom:
»Kako su bili likvidirani ustaši u Crikvenici u aprilu 1941 godine«. Objavil
ga je reški »Novi list« 1., 2. in 3. aprila 1966. Spis je sicer nastal kot reak-
cija na feljton Dušana Slavkoviča pod naslovom »Jedini u mornarici« (ta
»edini« se že tolikokrat ponavlja, da je že zaradi tega dvomljiv), ki prika-
288
se tudi, da po samem Zadarskem kanalu ni bilo priporočljivo pluti za-
radi možnih minskih polj, artilerije in podobnih zaprek. Toda ali obsto-
ji samo Zadarski kanal? Samo majhno znanje zemljepisa nas pouči o na-
sprotnem. Po drugi strani pa, ali ni bilo mogoče pluti ponoči, podnevi pa
se umakniti med neštete nenaseljene otoke? Mislim, da je bilo med 11. in
16. aprilom, ko je bila podpisana kapitulacija, dovolj časa, da bi celo poča-
sna ladja ob sami nočni plovbi brez težav dosegla Boko ali tudi oddalje-
nejši cilj.
Tretji ugovor, ki bo prišel od nasprotnikov Županovljeve »Proble
matike«, je v tem, da ni bilo mogoče zaupati poveljnikom ladij Jadr anske
plovidbe, ker je bilo možno, da so bili organizirani ustaši ali vsaj ustaško
nastrojeni. Kdor je kolikor toliko spremljal dogajanja v Jugoslaviji in na
svetovnih morjih, bi moral vedeti, da so se poveljniki in mornarji jugoslo-
vanskih trgovskih ladij že skoraj dve leti borili v vrstah zaveznikov proti
hitlerjevski koaliciji in da so nosili glavo v torbi v angleških preskrboval-
nih konvojih. Nikomur od njih ni prišlo na misel, da bi vprašal, zakaj se
bori, vsi so vedeli, da je njihovo mesto na strani tistih, ki so se borili pro-
ti hordam, ki so okupirale Avstrijo, Češko, Poljsko, Holandijo, Belgijo in
Francijo ter so pripravljali tudi okupacijo njihove zemlje. Zakaj ne bi mog-
lo biti isto tudi s poveljniki obalnih ladij? Socialni položaj, materialno sta-
nje, nacionalni čut enih kot drugih, da se izrazim z besedami Županova,
je bil enak in kasneje se je izkazalo, da je to res, ker so se povečini znaš-
li v vrstah partizanov. In končno, ali niso sami pozitivno odgovorili na to
vprašanje, če so bili voljni brez pritiska vojaške oblasti in brez kakršne-
ga koli odpora potopiti ladje, ki bi jim mogle nuditi kruh pod okupatorji?
Tezo o »kruhu« oziroma o »eksistenčni možnosti« v času vojne je imel ad-
miral Domanjko. Sinteza? Vsekakor kapitulacija.
S teh stališč postane akcija Cri kvenica – Selce – Obrovac – Bosna, ka-
teri naj dodamo še Klimno, resnično problematična, a žal ne v smislu, ki
ga je Županov namenil članku o problematiki.
Rekel sem, da so imeli pisci zgoraj omenjenih sestavkov na voljo en
sam sekundaren vir. Pretnar pa bi moral upoštevati, da je leta 1966 iz-
šel drugi sekundaren vir, ki v marsičem postavlja prvega na glavo. Gre za
spis tedanjega poročnika bojne ladje Milorada Pekaroviča pod naslovom:
»Kako su bili likvidirani ustaši u Crikvenici u aprilu 1941 godine«. Objavil
ga je reški »Novi list« 1., 2. in 3. aprila 1966. Spis je sicer nastal kot reak-
cija na feljton Dušana Slavkoviča pod naslovom »Jedini u mornarici« (ta
»edini« se že tolikokrat ponavlja, da je že zaradi tega dvomljiv), ki prika-
288
