Page 321 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 321
Kontraadmiral Karel Schaffer iz Sežane (roj. 1831)
Po vrnitvi z Daljnega vzhoda je Schaffer ostal še tri mesece na
»Helgolandu« nato pa je odšel na dopust v Sežano. Tu se je vključil v lo-
vsko družino, ki je imela tedaj lovišča vse od Koprive in Štjaka do Divače.
Od tedaj dalje je vsak prost trenutek izkoristil, da je živel med kraškimi
kmeti in lovci, ki so vedeli povedati o njem marsikaj pikrega in veselega.
Leto 1879 je preživel v komandi mornarice. Nato je bil imenovan za
komandanta admiralske ladje fregate »Laudon«, ki jo je vodil, zdaj že kot
kapetan bojne ladje, do 25. oktobra 1881. Mornariški poveljniki so tedaj
želeli izkoristiti njegove zveze z zaledjem in so ga predlagali za koman-
danta okrajne pomorske komande v Trstu, ki naj bi pokazala, kako nujno
je graditi nove ladje. Uspeh je bil trenutno zelo majhen, vendar je Schaffer
še enkrat opozoril vse aristokratsko zaledje na nevarnost Italije.
Še enkrat ga najdemo na ladji 1. marca 1882. To pot je komandant
fregate »Novara«, ki je bila pod njegovim poveljstvom do 8. decembra
1883. Nato je bil imenovan za vodjo 2. trgovskega oddelka pomorske
sekcije vojnega ministrstva, vendar ni prišlo do tega, da bi zasedel to
mesto. Leta 1883 je nastopil kot komandant mornarice Maksimiljan
Daublesky von Sterneck iz Celovca. Ta je namenil Schafferju drugačno
delo, pri pregledu njegovih ocen je namreč opazil predvsem tiste, ki so
poudarjale odnos do podrejenih, predvsem pa kadetov. Ker so bile le-te
posebno laskave, ga je dal na hitro povišati v kontraadmirala in ga s 1.
januarjem 1884 imenoval za komandanta vojnopomorske akademije na
Reki. Tako je prišlo do tega, da je Schaffer zasedel položaj, ki mu je najbolj
ustrezal. Kot komandant akademije je imel na skrbi prav tiste letnike, ki
so kasneje kot kontraadmirali, kapetani bojne ladje, kapetani fregate in
kapetani korvete nosili na svojih ramenih težo prve svetovne vojne.
Tako izhajajo iz te dobe Nikolaus Horthy, Vitus Vončina, Rihard
Makovec, Alojz Šušteršič, Henrik Seitz, Adolf Mladič, Benno Milenkovič,
Janko Vukovič in mnogi drugi odlični oficirji, ki so odgovarjali za plovila
in odločitve v prvi svetovni vojni.
Nobena službena ocena se o Schafferju ni ohranila v času njego-
vega službovanja na akademiji. Lahko si samo predstavljamo, da niso
bile slabe. Bil je izredno priljubljen kot strog, vendar pravičen in široko
razgledan starešina. Tako govori neko poročilo kapetana fregate Vitusa
Vončine, ki je ohranjeno v vojnem arhivu. Znal je držati akademijo v pesti
brez strahovanja, vendar z odločnostjo, ki morda nima primere v zgodo-
vini avstrijskega vojnopomorskega šolanja. Pri vsem tem pa ni uporabljal
321
Po vrnitvi z Daljnega vzhoda je Schaffer ostal še tri mesece na
»Helgolandu« nato pa je odšel na dopust v Sežano. Tu se je vključil v lo-
vsko družino, ki je imela tedaj lovišča vse od Koprive in Štjaka do Divače.
Od tedaj dalje je vsak prost trenutek izkoristil, da je živel med kraškimi
kmeti in lovci, ki so vedeli povedati o njem marsikaj pikrega in veselega.
Leto 1879 je preživel v komandi mornarice. Nato je bil imenovan za
komandanta admiralske ladje fregate »Laudon«, ki jo je vodil, zdaj že kot
kapetan bojne ladje, do 25. oktobra 1881. Mornariški poveljniki so tedaj
želeli izkoristiti njegove zveze z zaledjem in so ga predlagali za koman-
danta okrajne pomorske komande v Trstu, ki naj bi pokazala, kako nujno
je graditi nove ladje. Uspeh je bil trenutno zelo majhen, vendar je Schaffer
še enkrat opozoril vse aristokratsko zaledje na nevarnost Italije.
Še enkrat ga najdemo na ladji 1. marca 1882. To pot je komandant
fregate »Novara«, ki je bila pod njegovim poveljstvom do 8. decembra
1883. Nato je bil imenovan za vodjo 2. trgovskega oddelka pomorske
sekcije vojnega ministrstva, vendar ni prišlo do tega, da bi zasedel to
mesto. Leta 1883 je nastopil kot komandant mornarice Maksimiljan
Daublesky von Sterneck iz Celovca. Ta je namenil Schafferju drugačno
delo, pri pregledu njegovih ocen je namreč opazil predvsem tiste, ki so
poudarjale odnos do podrejenih, predvsem pa kadetov. Ker so bile le-te
posebno laskave, ga je dal na hitro povišati v kontraadmirala in ga s 1.
januarjem 1884 imenoval za komandanta vojnopomorske akademije na
Reki. Tako je prišlo do tega, da je Schaffer zasedel položaj, ki mu je najbolj
ustrezal. Kot komandant akademije je imel na skrbi prav tiste letnike, ki
so kasneje kot kontraadmirali, kapetani bojne ladje, kapetani fregate in
kapetani korvete nosili na svojih ramenih težo prve svetovne vojne.
Tako izhajajo iz te dobe Nikolaus Horthy, Vitus Vončina, Rihard
Makovec, Alojz Šušteršič, Henrik Seitz, Adolf Mladič, Benno Milenkovič,
Janko Vukovič in mnogi drugi odlični oficirji, ki so odgovarjali za plovila
in odločitve v prvi svetovni vojni.
Nobena službena ocena se o Schafferju ni ohranila v času njego-
vega službovanja na akademiji. Lahko si samo predstavljamo, da niso
bile slabe. Bil je izredno priljubljen kot strog, vendar pravičen in široko
razgledan starešina. Tako govori neko poročilo kapetana fregate Vitusa
Vončine, ki je ohranjeno v vojnem arhivu. Znal je držati akademijo v pesti
brez strahovanja, vendar z odločnostjo, ki morda nima primere v zgodo-
vini avstrijskega vojnopomorskega šolanja. Pri vsem tem pa ni uporabljal
321
