Page 322 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 322
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
niti diktature niti tiranije. Le moč prepričevanja, ki je bila ena od njego-
vih glavnih odlik, je dosegla, da je bila tedaj akademija na Reki na višku.
Kakor je znal izbirati dijake, tako je znal izbirati tudi pedagoški kader.
Nestrokovni profesorji so morali akademijo zapustiti in nadomestil jih je
z boljšimi. Šele pod njegovim vodstvom je akademija pravzaprav zažive-
la novo življenje.
Toda Schafferja je razgibano in dogodivščin polno življenje zlomilo.
Bolan in živčno razrvan, kar je vedno z uspehom skrival, se je dal leta
1887 upokojiti, star komaj 56 let. Vrnil se je v rodno Sežano, kjer se je nas-
tanil v očetovi hiši. Življenje v naravi, med lovci in bojnimi tovariši iz
mornarice, ki so ga pogosto obiskovali, mu je zdravje kmalu popravilo.
Vendar je njegova vesela narava izginila za vedno. Postal je mrk in redko-
beseden. Le redkega prijatelja si je pridobil v Sežani. Vzrok temu je ver-
jetno prav prezgodnji odhod z morja, ki je bilo njegovo življenje. Vendar
to ni vse. Razmere v Mehiki so se medtem dokaj uredile. Žena je hotela
na svoja posestva, ki naj bi zagotovila tudi sinovoma dostojno življenje,
Schaffer pa ni hotel zapustiti Avstrije in svojega Krasa. Tako je odpoto-
vala sama s sinovoma Maksimilijanom (rojen 1866 v Mehiki) in Karlom
Jožefom, ki se je rodil 9. novembra 1868 v Sežani. Tako je Schaffer ostal
sam. Za družbo je imel le grob najmanjšega sina Jožefa Hermana, ki je
umrl star komaj dve leti.
V svoji osamljenosti se je bolj in bolj vdajal lovu. V zadnjih letih živ-
ljenja je stikal po kraških razvalinah v Senožečah in drugod. Ni iskal
zakladov, temveč le mir v davni preteklosti. V lastni hiši, razen najbliž-
jih prijateljev, ni sprejemal nikogar. Celo sežanskega župnika je odslovil
pri vratih z grobim opravičilom, da ne sprejema obiskov. Prav tako ga ni
bilo doma za krajevne oblastnike. Le lovcem so bila njegova vrata vedno
odprta.
Leta 1904 je ponovno zbolel. Bolezen si je nakopal na novega leta
dan, ko se je z goničem klatil po lovišču okoli Koprive. Ni več ozdravel.
Nekoliko mesecev je hiral, nato umrl. V svoji oporoki je zapisal, da želi
biti pokopan pod hruško na domačem vrtu. Te želje pa mornarica ni upo-
števala. Iz Trsta in Pulja so prišle mornariške čete, iz Reke so prišli gojen-
ci akademije, iz goriške strani so prišli infanteristi, artileristi in grenadir-
ji. Schafferja so pokopali z vsemi vojaškimi častmi. Sežana ni videla niti
prej niti kasneje takšnega pogreba. Komanda mornarice je dala postavi-
ti na grob obelisk iz črnega marmorja. Preprost napis nas tu opozarja na
človeka, ki mu je bilo morje prava domovina.
322
niti diktature niti tiranije. Le moč prepričevanja, ki je bila ena od njego-
vih glavnih odlik, je dosegla, da je bila tedaj akademija na Reki na višku.
Kakor je znal izbirati dijake, tako je znal izbirati tudi pedagoški kader.
Nestrokovni profesorji so morali akademijo zapustiti in nadomestil jih je
z boljšimi. Šele pod njegovim vodstvom je akademija pravzaprav zažive-
la novo življenje.
Toda Schafferja je razgibano in dogodivščin polno življenje zlomilo.
Bolan in živčno razrvan, kar je vedno z uspehom skrival, se je dal leta
1887 upokojiti, star komaj 56 let. Vrnil se je v rodno Sežano, kjer se je nas-
tanil v očetovi hiši. Življenje v naravi, med lovci in bojnimi tovariši iz
mornarice, ki so ga pogosto obiskovali, mu je zdravje kmalu popravilo.
Vendar je njegova vesela narava izginila za vedno. Postal je mrk in redko-
beseden. Le redkega prijatelja si je pridobil v Sežani. Vzrok temu je ver-
jetno prav prezgodnji odhod z morja, ki je bilo njegovo življenje. Vendar
to ni vse. Razmere v Mehiki so se medtem dokaj uredile. Žena je hotela
na svoja posestva, ki naj bi zagotovila tudi sinovoma dostojno življenje,
Schaffer pa ni hotel zapustiti Avstrije in svojega Krasa. Tako je odpoto-
vala sama s sinovoma Maksimilijanom (rojen 1866 v Mehiki) in Karlom
Jožefom, ki se je rodil 9. novembra 1868 v Sežani. Tako je Schaffer ostal
sam. Za družbo je imel le grob najmanjšega sina Jožefa Hermana, ki je
umrl star komaj dve leti.
V svoji osamljenosti se je bolj in bolj vdajal lovu. V zadnjih letih živ-
ljenja je stikal po kraških razvalinah v Senožečah in drugod. Ni iskal
zakladov, temveč le mir v davni preteklosti. V lastni hiši, razen najbliž-
jih prijateljev, ni sprejemal nikogar. Celo sežanskega župnika je odslovil
pri vratih z grobim opravičilom, da ne sprejema obiskov. Prav tako ga ni
bilo doma za krajevne oblastnike. Le lovcem so bila njegova vrata vedno
odprta.
Leta 1904 je ponovno zbolel. Bolezen si je nakopal na novega leta
dan, ko se je z goničem klatil po lovišču okoli Koprive. Ni več ozdravel.
Nekoliko mesecev je hiral, nato umrl. V svoji oporoki je zapisal, da želi
biti pokopan pod hruško na domačem vrtu. Te želje pa mornarica ni upo-
števala. Iz Trsta in Pulja so prišle mornariške čete, iz Reke so prišli gojen-
ci akademije, iz goriške strani so prišli infanteristi, artileristi in grenadir-
ji. Schafferja so pokopali z vsemi vojaškimi častmi. Sežana ni videla niti
prej niti kasneje takšnega pogreba. Komanda mornarice je dala postavi-
ti na grob obelisk iz črnega marmorja. Preprost napis nas tu opozarja na
človeka, ki mu je bilo morje prava domovina.
322
