Page 319 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 319
Kontraadmiral Karel Schaffer iz Sežane (roj. 1831)
di mornarice, kjer se je pet mesecev pripravljal na novo vožnjo v eska-
dri. Komanda ga je namreč imenovala za adjutanta tiste eskadre, ki se
je pripravljala na enoletno vožnjo po svetu. Tako je bil vkrcan na frega-
to »Adrija«, ki je tedaj plula okoli sveta. Po vrnitvi je bil vojni referent na
področju vojnega okraja Pulj. Toda služba na kopnem ga še ni privlačeva-
la. Že leta 1860 ga srečamo na korveti »Erzherzog Fridrich«, nato na boj-
ni ladji »Kaiser«. Nič kaj prida ne vemo o tem času. Leta 1862 je prevzel
komando vojaške jahte »Fantasie«, ki ji je poveljeval do konca leta 1863. V
tem času se je spoznal s cesarjevim bratom, nadvojvodo Maksimiljanom,
s katerim sta kmalu postala prijatelja. Maksimiljan ga je leta 1864 imeno-
val za svojega osebnega tajnika in tako se je Karl Schaffer kot poročnik
bojne ladje udeležil francosko-avstrijske pustolovščine v Mehiki. O nje-
govem mehiškem življenju ne vemo mnogo. Vemo, da se je tam poročil z
bogato Mehikanko, ki je bila po pripovedovanju Sežancev čudovite lepo-
te. Vemo tudi, da je bil s cesarjem Maksimiljanom vred obsojen na smrt.
Tu se naše znanje neha in nastopa legenda. Tik pred ustrelitvijo naj bi ga
žena odkupila od revolucionarnih oblasti in ga spravila do atlantske oba-
le. To mu pa še ni zagotovilo vrnitve v Evropo. Mehikanka je morala še ne-
kajkrat seči v žep, preden ga je v dobro »pribitem« sodu spravila na ladjo
kot navadno trgovsko blago. Tako naj bi leta 1876 pripotoval v Trst.
Seveda je legenda, ki so jo deloma po resničnih dogodkih deloma po
lastni fantaziji ustvarili Sežanci nekoliko pretirana. Najbrž je resnica v
tem, da so ga na ladji spravili iz soda in da je čisto udobno pripotoval v
Avstrijo ob strani svoje lepe in bogate žene. Bolj čudno se sliši, da mu re-
volucionarne oblasti v Mehiki niso zaplenile bogatih posestev, ki jih je
tam kupoval in s tem večal bogastvo svoje žene. Baje še danes uživajo ta
posestva njegovi potomci oziroma otroci in vnuki njegovih obeh sinov.
Kako uskladiti pripovedovanje Sežancev z dejstvom, da njego-
vi vojaški dokumenti navajajo takorekoč »sramotno« dejstvo, da njego-
va žena nima nikake poročne kavcije? Kavcija je bila za oficirje obvezna.
Brez nje se oficir ne bi smel poročiti. Toda Schaffer se ni poročil v Avstriji.
Poročil se je pravzaprav v izjemnih okoliščinah mehiške vojne, ko cesar-
ju Maksimilijanu ni bilo do tega, da bi se ravnal po strogih avstrijskih bi-
rokratskih pravilih. Tako je prišlo do tega, da se je poročil brez kavcije.
Vsa velika bogastva pa so ostala v Mehiki in v Evropo se je vrnil pravza-
prav le kot imetnik mehiške cesarske bronaste medalje za vojaške zaslu-
ge, ordena mehiškega orla in cesarskega ordena Guadelupe. Kmalu nato
je dobil francosko spominsko medaljo na mehiško ekspedicijo in belgijski
319
di mornarice, kjer se je pet mesecev pripravljal na novo vožnjo v eska-
dri. Komanda ga je namreč imenovala za adjutanta tiste eskadre, ki se
je pripravljala na enoletno vožnjo po svetu. Tako je bil vkrcan na frega-
to »Adrija«, ki je tedaj plula okoli sveta. Po vrnitvi je bil vojni referent na
področju vojnega okraja Pulj. Toda služba na kopnem ga še ni privlačeva-
la. Že leta 1860 ga srečamo na korveti »Erzherzog Fridrich«, nato na boj-
ni ladji »Kaiser«. Nič kaj prida ne vemo o tem času. Leta 1862 je prevzel
komando vojaške jahte »Fantasie«, ki ji je poveljeval do konca leta 1863. V
tem času se je spoznal s cesarjevim bratom, nadvojvodo Maksimiljanom,
s katerim sta kmalu postala prijatelja. Maksimiljan ga je leta 1864 imeno-
val za svojega osebnega tajnika in tako se je Karl Schaffer kot poročnik
bojne ladje udeležil francosko-avstrijske pustolovščine v Mehiki. O nje-
govem mehiškem življenju ne vemo mnogo. Vemo, da se je tam poročil z
bogato Mehikanko, ki je bila po pripovedovanju Sežancev čudovite lepo-
te. Vemo tudi, da je bil s cesarjem Maksimiljanom vred obsojen na smrt.
Tu se naše znanje neha in nastopa legenda. Tik pred ustrelitvijo naj bi ga
žena odkupila od revolucionarnih oblasti in ga spravila do atlantske oba-
le. To mu pa še ni zagotovilo vrnitve v Evropo. Mehikanka je morala še ne-
kajkrat seči v žep, preden ga je v dobro »pribitem« sodu spravila na ladjo
kot navadno trgovsko blago. Tako naj bi leta 1876 pripotoval v Trst.
Seveda je legenda, ki so jo deloma po resničnih dogodkih deloma po
lastni fantaziji ustvarili Sežanci nekoliko pretirana. Najbrž je resnica v
tem, da so ga na ladji spravili iz soda in da je čisto udobno pripotoval v
Avstrijo ob strani svoje lepe in bogate žene. Bolj čudno se sliši, da mu re-
volucionarne oblasti v Mehiki niso zaplenile bogatih posestev, ki jih je
tam kupoval in s tem večal bogastvo svoje žene. Baje še danes uživajo ta
posestva njegovi potomci oziroma otroci in vnuki njegovih obeh sinov.
Kako uskladiti pripovedovanje Sežancev z dejstvom, da njego-
vi vojaški dokumenti navajajo takorekoč »sramotno« dejstvo, da njego-
va žena nima nikake poročne kavcije? Kavcija je bila za oficirje obvezna.
Brez nje se oficir ne bi smel poročiti. Toda Schaffer se ni poročil v Avstriji.
Poročil se je pravzaprav v izjemnih okoliščinah mehiške vojne, ko cesar-
ju Maksimilijanu ni bilo do tega, da bi se ravnal po strogih avstrijskih bi-
rokratskih pravilih. Tako je prišlo do tega, da se je poročil brez kavcije.
Vsa velika bogastva pa so ostala v Mehiki in v Evropo se je vrnil pravza-
prav le kot imetnik mehiške cesarske bronaste medalje za vojaške zaslu-
ge, ordena mehiškega orla in cesarskega ordena Guadelupe. Kmalu nato
je dobil francosko spominsko medaljo na mehiško ekspedicijo in belgijski
319
