Page 325 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 325
Kontraadmiral Rihard Pogačnik iz Trsta
(roj. 1838)
V kvalifikacijskih listinah Riharda Pogačnika v razdelku o znanju jezikov
beremo: »Dobro govori in piše nemško in italijansko. Pravi, da zna nekaj
angleščine, francoščine in slovenščine« (1883), ali pa: »Dobro govori in
piše nemško in italijansko, zadostno francosko, nekaj angleško, špansko
in ilirsko (1890)». Kakor vidimo, je slovenščina ( v drugem zapisu iliršči-
na) potisnjena na peto ali šesto mesto. V prvem primeru je dal to zapisa-
ti kot kapetan korvete, v drugem primeru pa kot kapetan bojne ladje. V
starejših zapisih, ko je bil še kadet oziroma kasneje kot zastavnik ali po-
ročnik bojne ladje, je bila pri njem slovenščina vedno na tretjem mestu,
to je tam, kamor navadno v kvalifikacijskih listah sodijo narodni jeziki.
Torej je bil v starejših letih, ko so se izkazale njegove pomorske sposob-
nosti, opozorjen, naj materinščino pomakne vsaj nekoliko proti desni, če
hoče kolikor toliko v redu napredovati. To se je dogajalo tudi z drugimi
oficirji, med katerimi so mnogi opustili zapis materinščine na ljubo kari-
eri. Pogačnik je slovenščino oz. ilirščino zapisoval do upokojitve in s tem
dokazoval, da materinega jezika ni pozabil, torej tudi ne žrtvoval karie-
ri, čeprav je bila ta za tisti čas skoraj bleščeča, posebno še zato, ker je šlo
za Slovenca.
Rihard Pogačnik (v nemškem zapisu Pogatschnigg) je bil rojen v
Trstu, 14. decembra 1838 kot sin avstrijskega upokojenega kapetana pe-
hote. S štirinajstimi leti se je vpisal na vojnopomorsko akademijo v Trstu,
katero je končal leta 1856. Izgleda, da je bil po rangu med prvimi, kajti
v mornarico so ga razporedili kot efektivnega kadeta, kar pomeni, da je
preskočil stopnjo provizoričnega kadeta. Po poltretjem letu je že napredo-
val v zastavnika bojne ladje, kar je bilo v tistem času, ko so kadeti ostali
na tej stopnji 4 do šest let, skoraj senzacija. Kot zastavnik bojne ladje se je
leta 1859 udeležil vojne proti Piemontu na brigu »Montecuccoli«. Kmalu
nato so ga postavili za komandirja 76. obalne baterije v Benetkah, kar naj
bi pomenilo, da je pokazal veliko poznavanje artilerije.
Leta 1860 je plul Pogačnik kot artilerijski oficir na korveti »Dondolo«.
To je bilo daljše šolsko potovanje po Sredozemlju, verjetno s kadeti vojno-
pomorsko akademije. Še istega leta je kazalo, da bo zapustil vojno mor-
narico, kajti najdemo ga na nekem parniku avstrijskega Lloyda v Trstu,
ki pluje na poti v Avstralijo. Vendar izgleda, da mu je vojaščina že prepoji-
la dušo in telo, kajti leta 1861 ga najdemo spet na vojni ladji. To pot je plul
325
(roj. 1838)
V kvalifikacijskih listinah Riharda Pogačnika v razdelku o znanju jezikov
beremo: »Dobro govori in piše nemško in italijansko. Pravi, da zna nekaj
angleščine, francoščine in slovenščine« (1883), ali pa: »Dobro govori in
piše nemško in italijansko, zadostno francosko, nekaj angleško, špansko
in ilirsko (1890)». Kakor vidimo, je slovenščina ( v drugem zapisu iliršči-
na) potisnjena na peto ali šesto mesto. V prvem primeru je dal to zapisa-
ti kot kapetan korvete, v drugem primeru pa kot kapetan bojne ladje. V
starejših zapisih, ko je bil še kadet oziroma kasneje kot zastavnik ali po-
ročnik bojne ladje, je bila pri njem slovenščina vedno na tretjem mestu,
to je tam, kamor navadno v kvalifikacijskih listah sodijo narodni jeziki.
Torej je bil v starejših letih, ko so se izkazale njegove pomorske sposob-
nosti, opozorjen, naj materinščino pomakne vsaj nekoliko proti desni, če
hoče kolikor toliko v redu napredovati. To se je dogajalo tudi z drugimi
oficirji, med katerimi so mnogi opustili zapis materinščine na ljubo kari-
eri. Pogačnik je slovenščino oz. ilirščino zapisoval do upokojitve in s tem
dokazoval, da materinega jezika ni pozabil, torej tudi ne žrtvoval karie-
ri, čeprav je bila ta za tisti čas skoraj bleščeča, posebno še zato, ker je šlo
za Slovenca.
Rihard Pogačnik (v nemškem zapisu Pogatschnigg) je bil rojen v
Trstu, 14. decembra 1838 kot sin avstrijskega upokojenega kapetana pe-
hote. S štirinajstimi leti se je vpisal na vojnopomorsko akademijo v Trstu,
katero je končal leta 1856. Izgleda, da je bil po rangu med prvimi, kajti
v mornarico so ga razporedili kot efektivnega kadeta, kar pomeni, da je
preskočil stopnjo provizoričnega kadeta. Po poltretjem letu je že napredo-
val v zastavnika bojne ladje, kar je bilo v tistem času, ko so kadeti ostali
na tej stopnji 4 do šest let, skoraj senzacija. Kot zastavnik bojne ladje se je
leta 1859 udeležil vojne proti Piemontu na brigu »Montecuccoli«. Kmalu
nato so ga postavili za komandirja 76. obalne baterije v Benetkah, kar naj
bi pomenilo, da je pokazal veliko poznavanje artilerije.
Leta 1860 je plul Pogačnik kot artilerijski oficir na korveti »Dondolo«.
To je bilo daljše šolsko potovanje po Sredozemlju, verjetno s kadeti vojno-
pomorsko akademije. Še istega leta je kazalo, da bo zapustil vojno mor-
narico, kajti najdemo ga na nekem parniku avstrijskega Lloyda v Trstu,
ki pluje na poti v Avstralijo. Vendar izgleda, da mu je vojaščina že prepoji-
la dušo in telo, kajti leta 1861 ga najdemo spet na vojni ladji. To pot je plul
325
