Page 345 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 345
Veliki admiral Anton Haus iz Tolmina v prvi svetovni vojni (roj. 1851)
Akcijo je vodil Haus osebno. S tem je tako avstrijskim oblastem kot
Italijanom dokazal, da mu ne manjka odločnosti in preudarne hrabrosti.
Toda takoj po akciji je nadaljeval s svojo prejšnjo taktiko obrambe oba-
le. Skrbno je pazil, da se italijanske in francosko-angleške enote niso pre-
več približale avstrijski obali. Že v prvem letu vojne je spoznal važnost hi-
droplanov za pregon sovražnih ladij. Zato jih je odslej na veliko uporabljal
in hranil plovne bojne enote za skrajno silo in važnejše akcije.
Še en moment v njegovem odnosu do vojne je treba obravnavati.
Avstrijsko strategijo in taktiko v Galiciji je imel za zgrešeno in neumno!
»Kje bi bili mi, da niso Nemci z nami v Galiciji!« Ni treba poudarjati, da je
smatral, da bi Rusi pregnali Avstrijce daleč v notranjost države, če v Galiciji
ne bi bilo tudi Nemcev. Toda Haus Nemcev ni maral. Niti Hindenburga
in drugih vojaških osebnosti, niti cesarja Wiljema in drugih politikov ni
cenil, čeprav je vedel za njihove vojaške in politične sposobnosti. Cenil jih
pa ni prav zaradi tega, ker so bili – Nemci in zagrizeni militaristi.
Že na začetku vojne so Nemci razmišljali o takoimenovani »totalni
vojni«. Vedeli so, da Anglija in Francija ne bi mogli zdržati nemškega
pritiska na frontah brez dobav Združenih držav Amerike in drugih
držav onkraj oceana ter francoskih in angleških kolonij v Afriki. Zato so
hoteli preprečiti, da bi sile Antante dobivale pomoč iz tujine. To so hoteli
preprečiti s podmorniško vojno proti vsem trgovskim ladjam, ki so vozile
pomoč antantnim silam.
Nemci so najmanj od poletja 1915 pritiskali po eni strani na Hausa,
po drugi pa na cesarja Franca Jožefa in kasneje na Karla, da bi pristali na
tak način vojskovanja. Hans je imel lahko stališče. Totalni vojni se je uprl.
Uprl se je prav tako Franc Jožef. Iz pisma 27. januarja 1917 pa izvemo, da
je nasprotoval podmorniški vojni tudi cesar Karl. Nekako s ponosom piše
Hans o tej zadevi: »Naš cesar ni hotel ničesar vedeti o tej podmorniški
vojni, tudi naš zunanji minister in Tisza sta bila proti.« S tem je Hans po-
sredno povedal, da je nasprotoval tudi sam in da ga je bilo težko prepriča-
ti o potrebi in koristnosti te skrajne mere.
Sicer pa se je sam vsaj od druge polovice leta 1916 bojeval proti ita-
lijanskim in francoskim tovornim ladjam, ki so prevažale hrano in voj-
ni material čez Otrantski kanal v Albanijo, in jih brezobzirno potapljal.
A tu je šlo za boj, ki je bil del Hausove taktike za obrambo obale. Tu je šlo
za celotno obalo od Trsta do albanske meje. Ni težko uganiti, da je kma-
lu po začetku vojne, kljub upanju v zmago na kopnem, zdvomil v zmoglji-
vost avstrijske armade in njeno sposobnost, da bi se obdržala na toliko
345
Akcijo je vodil Haus osebno. S tem je tako avstrijskim oblastem kot
Italijanom dokazal, da mu ne manjka odločnosti in preudarne hrabrosti.
Toda takoj po akciji je nadaljeval s svojo prejšnjo taktiko obrambe oba-
le. Skrbno je pazil, da se italijanske in francosko-angleške enote niso pre-
več približale avstrijski obali. Že v prvem letu vojne je spoznal važnost hi-
droplanov za pregon sovražnih ladij. Zato jih je odslej na veliko uporabljal
in hranil plovne bojne enote za skrajno silo in važnejše akcije.
Še en moment v njegovem odnosu do vojne je treba obravnavati.
Avstrijsko strategijo in taktiko v Galiciji je imel za zgrešeno in neumno!
»Kje bi bili mi, da niso Nemci z nami v Galiciji!« Ni treba poudarjati, da je
smatral, da bi Rusi pregnali Avstrijce daleč v notranjost države, če v Galiciji
ne bi bilo tudi Nemcev. Toda Haus Nemcev ni maral. Niti Hindenburga
in drugih vojaških osebnosti, niti cesarja Wiljema in drugih politikov ni
cenil, čeprav je vedel za njihove vojaške in politične sposobnosti. Cenil jih
pa ni prav zaradi tega, ker so bili – Nemci in zagrizeni militaristi.
Že na začetku vojne so Nemci razmišljali o takoimenovani »totalni
vojni«. Vedeli so, da Anglija in Francija ne bi mogli zdržati nemškega
pritiska na frontah brez dobav Združenih držav Amerike in drugih
držav onkraj oceana ter francoskih in angleških kolonij v Afriki. Zato so
hoteli preprečiti, da bi sile Antante dobivale pomoč iz tujine. To so hoteli
preprečiti s podmorniško vojno proti vsem trgovskim ladjam, ki so vozile
pomoč antantnim silam.
Nemci so najmanj od poletja 1915 pritiskali po eni strani na Hausa,
po drugi pa na cesarja Franca Jožefa in kasneje na Karla, da bi pristali na
tak način vojskovanja. Hans je imel lahko stališče. Totalni vojni se je uprl.
Uprl se je prav tako Franc Jožef. Iz pisma 27. januarja 1917 pa izvemo, da
je nasprotoval podmorniški vojni tudi cesar Karl. Nekako s ponosom piše
Hans o tej zadevi: »Naš cesar ni hotel ničesar vedeti o tej podmorniški
vojni, tudi naš zunanji minister in Tisza sta bila proti.« S tem je Hans po-
sredno povedal, da je nasprotoval tudi sam in da ga je bilo težko prepriča-
ti o potrebi in koristnosti te skrajne mere.
Sicer pa se je sam vsaj od druge polovice leta 1916 bojeval proti ita-
lijanskim in francoskim tovornim ladjam, ki so prevažale hrano in voj-
ni material čez Otrantski kanal v Albanijo, in jih brezobzirno potapljal.
A tu je šlo za boj, ki je bil del Hausove taktike za obrambo obale. Tu je šlo
za celotno obalo od Trsta do albanske meje. Ni težko uganiti, da je kma-
lu po začetku vojne, kljub upanju v zmago na kopnem, zdvomil v zmoglji-
vost avstrijske armade in njeno sposobnost, da bi se obdržala na toliko
345
