Page 346 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 346
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
frontah. Nekako porogljivo govori o teh stvareh. Vedel pa je, da je duali-
zem v Avstro-Ogrski preživel, da je potrebno, za regeneracijo cesarstva,
urediti državo na popolnoma nov način. In pri tem novem načinu ureja-
nja države ni prezrl južnih Slovanov. Ti bi lahko bili rešitelji teritorialne
celovitosti cesarstva ali pa tudi pogrebci državne tvorbe, ki jih je držala
v dvojni odvisnosti. V tem drugem primeru bi morala nujno nastati sa-
mostojna južnoslovanska država. Toda v enem kakor v drugem primeru
je bilo važno ohraniti obalo. Zaradi tega je bil tako oster proti Italijanom.
Seveda je povsem verjetno, da je Haus mislil na trialistično urejeno av-
strijsko cesarstvo, pri čemer bi prišli Slovenci, Hrvati in Bosanci z Bokelji
do takšne samostojnosti, kakršno je imela madžarska polovica države.
Nič manj verjetno pa ni, da je upošteval tudi popolno samostojnost juž-
nih Slovanov. V obeh primerih je bilo namreč življenjsko važno preprečiti
okupacijo Dalmacije in Boke po Italijanih in drugih silah Antante.
V svojih pismih ne pove, ali je vedel ali vsaj kaj slutil o londonskem
paktu. Vedel pa je za apetite italijanske buržoazije. Sam poroča, da je
prebral 10 do 12 italijanskih časopisov dnevno. Tu se je mogel seznaniti ne
samo s politiko italijanske vlade, temveč tudi s tem, da je italijanski indu-
striji primanjkovalo tržišč in da bi bila Dalmacija v italijanskih rokah tis-
ti činitelj, ki bi onemogočil gospodarsko neodvisnost avstrijske notranjo-
sti ali tiste države, ki bi nastala onkraj nove meje na razvalinah cesarstva.
Bodi tako ali drugače, (nagibam se k misli, da je mislil na samostoj-
no državo avstrijskih južnih Slovanov, kajti večkrat pove, da mu Dunaj ni
prav nič simpatičen) njegova obrambna strategija in taktika je omogočila,
da se je avstrijska vojna mornarica obdržala skoraj v celoti. Kljub temu, da
je umrl pred koncem vojne, se je njegova koncepcija vojne na Jadranu ob-
držala. Njegovi nasledniki kljub pritisku Dunaja in Berlina niso spreme-
nili taktike. Celo več! Kljub temu, da je bila 31. januarja 1917 proglašena
brezobzirna podmorniška vojna, se Avstrija te igre ni udeležila, kakor bi
se morala. Verjetno gre tudi za to zasluga admiralu Hausu, kajti nekatera
dejstva pričajo, da je na smrtni postelji svaril proti takšnim avanturam.
Iz vsega navedenega imamo priliko spoznati, da je bil Anton Haus
komplicirane narave. Po eni strani je verjel v zmago Avstrije brez svoje
zasluge, po drugi strani je to vero kaj kmalu izgubil. Po eni strani je ve-
del, da je Avstro-Ogrska država nenaravna tvorba, in bi rad videl, da bi
se spremenila, po drugi strani pa se je zanjo boril v neštetih majhnih ak-
cijah. Vedel je, da avstrijsko kopno ne more biti gospodarsko samostojno
brez obale in morja, da prav tako ne more biti samostojna država, ki naj
346
frontah. Nekako porogljivo govori o teh stvareh. Vedel pa je, da je duali-
zem v Avstro-Ogrski preživel, da je potrebno, za regeneracijo cesarstva,
urediti državo na popolnoma nov način. In pri tem novem načinu ureja-
nja države ni prezrl južnih Slovanov. Ti bi lahko bili rešitelji teritorialne
celovitosti cesarstva ali pa tudi pogrebci državne tvorbe, ki jih je držala
v dvojni odvisnosti. V tem drugem primeru bi morala nujno nastati sa-
mostojna južnoslovanska država. Toda v enem kakor v drugem primeru
je bilo važno ohraniti obalo. Zaradi tega je bil tako oster proti Italijanom.
Seveda je povsem verjetno, da je Haus mislil na trialistično urejeno av-
strijsko cesarstvo, pri čemer bi prišli Slovenci, Hrvati in Bosanci z Bokelji
do takšne samostojnosti, kakršno je imela madžarska polovica države.
Nič manj verjetno pa ni, da je upošteval tudi popolno samostojnost juž-
nih Slovanov. V obeh primerih je bilo namreč življenjsko važno preprečiti
okupacijo Dalmacije in Boke po Italijanih in drugih silah Antante.
V svojih pismih ne pove, ali je vedel ali vsaj kaj slutil o londonskem
paktu. Vedel pa je za apetite italijanske buržoazije. Sam poroča, da je
prebral 10 do 12 italijanskih časopisov dnevno. Tu se je mogel seznaniti ne
samo s politiko italijanske vlade, temveč tudi s tem, da je italijanski indu-
striji primanjkovalo tržišč in da bi bila Dalmacija v italijanskih rokah tis-
ti činitelj, ki bi onemogočil gospodarsko neodvisnost avstrijske notranjo-
sti ali tiste države, ki bi nastala onkraj nove meje na razvalinah cesarstva.
Bodi tako ali drugače, (nagibam se k misli, da je mislil na samostoj-
no državo avstrijskih južnih Slovanov, kajti večkrat pove, da mu Dunaj ni
prav nič simpatičen) njegova obrambna strategija in taktika je omogočila,
da se je avstrijska vojna mornarica obdržala skoraj v celoti. Kljub temu, da
je umrl pred koncem vojne, se je njegova koncepcija vojne na Jadranu ob-
držala. Njegovi nasledniki kljub pritisku Dunaja in Berlina niso spreme-
nili taktike. Celo več! Kljub temu, da je bila 31. januarja 1917 proglašena
brezobzirna podmorniška vojna, se Avstrija te igre ni udeležila, kakor bi
se morala. Verjetno gre tudi za to zasluga admiralu Hausu, kajti nekatera
dejstva pričajo, da je na smrtni postelji svaril proti takšnim avanturam.
Iz vsega navedenega imamo priliko spoznati, da je bil Anton Haus
komplicirane narave. Po eni strani je verjel v zmago Avstrije brez svoje
zasluge, po drugi strani je to vero kaj kmalu izgubil. Po eni strani je ve-
del, da je Avstro-Ogrska država nenaravna tvorba, in bi rad videl, da bi
se spremenila, po drugi strani pa se je zanjo boril v neštetih majhnih ak-
cijah. Vedel je, da avstrijsko kopno ne more biti gospodarsko samostojno
brez obale in morja, da prav tako ne more biti samostojna država, ki naj
346
