Page 341 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 341
Veliki admiral Anton Haus iz Tolmina
v prvi svetovni vojni (roj. 1851)
Ena najmanj raziskanih osebnosti 1. svetovne vojne je vsekakor naš tol-
minski rojak, dijak novomeške gimnazije in kasneje najuspešnejši ofi-
cir avstrijske vojne mornarice, veliki admiral Anton Haus. Sin prepros-
tih primorskih staršev (oče gozdar, mati gospodinja) je zgodaj osirotel.
Prišel je k sorodnikom na Dolenjsko, ki so mu omogočili študij na gimna-
ziji. Kot odličen dijak je bil, kolikor mi je znano, najmanj petkrat vpisan v
zlato knjigo te šole. Na gimnaziji, med slovenskimi dijaki, se je navzel slo-
venskega narodnostnega duha in bil do smrti zvest naročnik Slovenskega
naroda. V določeni meri lahko rečemo, da se je že v mladosti bavil z na-
rodno politiko. Čeprav ni znano skorajda nič o njegovem političnem živ-
ljenju, lahko rečemo, da je v Novem mestu glede tega zapustil dober vtis.
Po končani gimnaziji se je 1. novembra 1869 v starosti 18 let (rojen je
bil 1851) vključil v avstrijsko vojno mornarico kot aspirant. 1. novembra
1873 je napredoval v zastavnika bojne ladje. Do leta 1892 je bil skoraj ne-
opažen. Na poti okrog sveta s korveto »Saido« so pa njegove pomorske in
oficirske kvalitete prišle tako očitno na dan, da se ni mogel več držati ob
strani. 1. novembra 1894 je postal kapetan kor vete. Od tedaj gre njego-
va pot strmo navzgor. 1897. leta je bil povišan v kapetana fregate. 2. janu-
arja 1901 je bil že kapetan bojne ladje. 3. decembra 1905 je bil imenovan
za kontraadmirala, 3. oktobra 1910 pa za viceadmirala. Še pred začetkom
vojne mu je bila zaupana komanda avstrijske vojne mornarice, ki jo je vo-
dil do svoje smrti. 13. junija 1916 ga je cesar imenoval za velikega admira-
la (Gross-admiral). Umrl je 8. februarja 1917. Kljub veliki karieri, ki jo je
treba v marsičem primerjati s kariero drugega velikega Jugoslovana v av-
strijski vojski, generala Boroeviča je ostal zvest sin svojega naroda in je
marsikdaj izrekel ali zapisal misli, ki pričajo, da je bil v duši Slovenec in da
je mislil na svoj narod z ljubeznijo.
Pred leti je Mestni muzej v Piranu odkupil 73 pisem, razglednic in
drugih dokumentov, napisanih z njegovo roko. V vseh pismih izraza glo-
boko ljubezen do Dolenjske, predvsem do okolice Šentjerneja in do gra-
du Draškovec, kjer je bila doma njegova soproga in kjer je imel v Trenčevi
družini najzvestejše sorodnike in prijatelje. Izraža pa tudi misli, ki jih je
vredno podrobneje opisati.
Predvsem naj poudarim, da je obtoževal vojno kot največje zlo člo-
veštva. V mnogih pismih to izrecno poudarja. Habsburška dinastija je
341
v prvi svetovni vojni (roj. 1851)
Ena najmanj raziskanih osebnosti 1. svetovne vojne je vsekakor naš tol-
minski rojak, dijak novomeške gimnazije in kasneje najuspešnejši ofi-
cir avstrijske vojne mornarice, veliki admiral Anton Haus. Sin prepros-
tih primorskih staršev (oče gozdar, mati gospodinja) je zgodaj osirotel.
Prišel je k sorodnikom na Dolenjsko, ki so mu omogočili študij na gimna-
ziji. Kot odličen dijak je bil, kolikor mi je znano, najmanj petkrat vpisan v
zlato knjigo te šole. Na gimnaziji, med slovenskimi dijaki, se je navzel slo-
venskega narodnostnega duha in bil do smrti zvest naročnik Slovenskega
naroda. V določeni meri lahko rečemo, da se je že v mladosti bavil z na-
rodno politiko. Čeprav ni znano skorajda nič o njegovem političnem živ-
ljenju, lahko rečemo, da je v Novem mestu glede tega zapustil dober vtis.
Po končani gimnaziji se je 1. novembra 1869 v starosti 18 let (rojen je
bil 1851) vključil v avstrijsko vojno mornarico kot aspirant. 1. novembra
1873 je napredoval v zastavnika bojne ladje. Do leta 1892 je bil skoraj ne-
opažen. Na poti okrog sveta s korveto »Saido« so pa njegove pomorske in
oficirske kvalitete prišle tako očitno na dan, da se ni mogel več držati ob
strani. 1. novembra 1894 je postal kapetan kor vete. Od tedaj gre njego-
va pot strmo navzgor. 1897. leta je bil povišan v kapetana fregate. 2. janu-
arja 1901 je bil že kapetan bojne ladje. 3. decembra 1905 je bil imenovan
za kontraadmirala, 3. oktobra 1910 pa za viceadmirala. Še pred začetkom
vojne mu je bila zaupana komanda avstrijske vojne mornarice, ki jo je vo-
dil do svoje smrti. 13. junija 1916 ga je cesar imenoval za velikega admira-
la (Gross-admiral). Umrl je 8. februarja 1917. Kljub veliki karieri, ki jo je
treba v marsičem primerjati s kariero drugega velikega Jugoslovana v av-
strijski vojski, generala Boroeviča je ostal zvest sin svojega naroda in je
marsikdaj izrekel ali zapisal misli, ki pričajo, da je bil v duši Slovenec in da
je mislil na svoj narod z ljubeznijo.
Pred leti je Mestni muzej v Piranu odkupil 73 pisem, razglednic in
drugih dokumentov, napisanih z njegovo roko. V vseh pismih izraza glo-
boko ljubezen do Dolenjske, predvsem do okolice Šentjerneja in do gra-
du Draškovec, kjer je bila doma njegova soproga in kjer je imel v Trenčevi
družini najzvestejše sorodnike in prijatelje. Izraža pa tudi misli, ki jih je
vredno podrobneje opisati.
Predvsem naj poudarim, da je obtoževal vojno kot največje zlo člo-
veštva. V mnogih pismih to izrecno poudarja. Habsburška dinastija je
341
