Page 364 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 364
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
obstal pred bogato električno napeljavo King William‘s streeta, ene naj-
lepših in najbogatejših ulic v mestu.
Če se sedaj za trenutek preselimo v Melbourne, kjer je bila okrog
leta 1830 zanikrna vas, se nič ne čudimo, da se Dolenc ustavlja pred 10 in
večnadstropnimi hišami v Flinders Streetu in pred mogočnimi javnimi
zgradbami v kolonialnem slogu v Bourke streetu ali pred težko, vendar
monumentalno mestno hišo v Collinsovi ulici. Ko je fotografiral, je raz-
mišljal, zakaj ima Melbourne tako svojstven urbanistični načrt. Opazil je
namreč široke prometne ulice z visokodonečimi imeni kot so Elisabeth
street, Bourke Street itd. in ozke neudobne vzporednice z enakimi imeni
in pridevnikom »sittle«. V javni knjižnici je prišel do urbanističnega na-
črta, ki ga je dal v tridesetih letih izdelati Bourke, guverner New South
Gallesa, po svojih zamislih. Bourke je bil z dušo in telesom lord. Kot tak si
je zamislil mesto, kjer naj bi imel vladajoči razred — ali, kakor se je tedaj
reklo, »boljši stanovi« — svoj prostor v širokih prostornih ulicah, vzpo-
redno z njimi pa naj bodo ozke ulice za »revne« ljudi nižjih stanov. Široke
ulice in ozke vzporednice so dobile enako ime. Guverner je slednjim do-
dal pridevnik »sittle«, da bi jih ločil od pravih ulic in že s samim pridevni-
kom nakazal, komu so namenjene. Dolenc se je nasmehnil tej lordski lo-
giki, ni pa mogel mimo ugotovitve, da je razvoj Melbourna, v primeri z
avstrijskimi mesti, skoraj čudežen. Ko je iskal vzroke in pogoje takega ra-
zvoja, je spoznal, da ves avstralski napredek tiči v delu. Ugotovil je, da v
Avstraliji ni brezdelnežev in postopačev, da so Avstralci ponosni na svo-
je delo in marljivost. Ugotovil je tudi, da so bile Avstralke, čeprav »boljših
stanov«, zaposlene celo kot strežnice v raznih lokalih, kar je v Evropi te-
daj veljalo skoraj za sramotno.
Omamljen od naglega razvoja in dinamičnosti avstralskega naroda,
katerega pridnost in porajajočo se emancipacijo je popolnoma odobraval,
je zapustil Avstralijo z upanjem, da se bo drugje nekoliko spočil.
To priložnost mu je nudila predvsem Tasmanija. Toda o tem kasneje.
Novozelandski mesti Wellington in Auckland sta mu bili všeč zara-
di preprostosti in čistoče. V šestdnevnem bivanju v Welingtonu je našel
čas, da je poizvedel vse, kar je za obe mesti bistveno. Tako je zvedel, da le-
žita v hudem potresnem območju in da se zaradi tega prebivalci izogiba-
jo visokih in dragih gradenj. Prav tako so ga poučili, da se v potresu lese-
ne hiše drže dlje kot zidane. Zato se mu je zdelo veliko število lesenih hiš
popolnoma razumljivo.
364
obstal pred bogato električno napeljavo King William‘s streeta, ene naj-
lepših in najbogatejših ulic v mestu.
Če se sedaj za trenutek preselimo v Melbourne, kjer je bila okrog
leta 1830 zanikrna vas, se nič ne čudimo, da se Dolenc ustavlja pred 10 in
večnadstropnimi hišami v Flinders Streetu in pred mogočnimi javnimi
zgradbami v kolonialnem slogu v Bourke streetu ali pred težko, vendar
monumentalno mestno hišo v Collinsovi ulici. Ko je fotografiral, je raz-
mišljal, zakaj ima Melbourne tako svojstven urbanistični načrt. Opazil je
namreč široke prometne ulice z visokodonečimi imeni kot so Elisabeth
street, Bourke Street itd. in ozke neudobne vzporednice z enakimi imeni
in pridevnikom »sittle«. V javni knjižnici je prišel do urbanističnega na-
črta, ki ga je dal v tridesetih letih izdelati Bourke, guverner New South
Gallesa, po svojih zamislih. Bourke je bil z dušo in telesom lord. Kot tak si
je zamislil mesto, kjer naj bi imel vladajoči razred — ali, kakor se je tedaj
reklo, »boljši stanovi« — svoj prostor v širokih prostornih ulicah, vzpo-
redno z njimi pa naj bodo ozke ulice za »revne« ljudi nižjih stanov. Široke
ulice in ozke vzporednice so dobile enako ime. Guverner je slednjim do-
dal pridevnik »sittle«, da bi jih ločil od pravih ulic in že s samim pridevni-
kom nakazal, komu so namenjene. Dolenc se je nasmehnil tej lordski lo-
giki, ni pa mogel mimo ugotovitve, da je razvoj Melbourna, v primeri z
avstrijskimi mesti, skoraj čudežen. Ko je iskal vzroke in pogoje takega ra-
zvoja, je spoznal, da ves avstralski napredek tiči v delu. Ugotovil je, da v
Avstraliji ni brezdelnežev in postopačev, da so Avstralci ponosni na svo-
je delo in marljivost. Ugotovil je tudi, da so bile Avstralke, čeprav »boljših
stanov«, zaposlene celo kot strežnice v raznih lokalih, kar je v Evropi te-
daj veljalo skoraj za sramotno.
Omamljen od naglega razvoja in dinamičnosti avstralskega naroda,
katerega pridnost in porajajočo se emancipacijo je popolnoma odobraval,
je zapustil Avstralijo z upanjem, da se bo drugje nekoliko spočil.
To priložnost mu je nudila predvsem Tasmanija. Toda o tem kasneje.
Novozelandski mesti Wellington in Auckland sta mu bili všeč zara-
di preprostosti in čistoče. V šestdnevnem bivanju v Welingtonu je našel
čas, da je poizvedel vse, kar je za obe mesti bistveno. Tako je zvedel, da le-
žita v hudem potresnem območju in da se zaradi tega prebivalci izogiba-
jo visokih in dragih gradenj. Prav tako so ga poučili, da se v potresu lese-
ne hiše drže dlje kot zidane. Zato se mu je zdelo veliko število lesenih hiš
popolnoma razumljivo.
364
