Page 362 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 362
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Toda čeprav se je — kot je videti — ukvarjal tudi s panoramskimi po-
snetki, so ti bili le postranskega pomena. Rekel bi: le otipljivi spomini na
prvo večje potovanje, na kraje, ki jih je videl, oziroma ki jih je hotel videti
v pravi luči, kot Slovenec gleda svoje kraje.
Veliko bolj kot panorame, so ga privlačevale živahne mestne ulice.
Živahnega vrveža trgovskih ulic se je lotil že v Port Saidu, kjer je večkrat
posnel »Rue de Commerce«. S takimi posnetki je nadaljeval tudi drugje.
Tako je slikal »Rundle street« v Adelaidu, »Bourke« in »Elisabeth street« v
Wellingtonu in živahne ulice v Buenos Airesu, med katerimi naj imenu-
jem kot najbolj uspelo »Calle Piedad«. Privlačevale pa so ga tudi intimne
in preproste ulice majhnih, vendar arhitektonsko in urbanistično zani-
mivih otoških mest. Kot primer naj navedem Cesto v Portland na oto-
ku Mavriciju, Murray street v Hobarthu in neimenovano cesto v Punta
Delgadi.
Dolencu pa bi delali krivico, če bi omejili njegovo zanimanje samo na
to, da bi s potovanja prinesel verne spomine na kraje svojega potovanja.
Kljub mladosti je šel na pot z določeno težnjo, da bi si razširil znanje. Ne
gre toliko za pomorsko znanje, kajti to mu je lahko nudila avstrijska mor-
narica v isti meri kakor kakšna druga. Gre za znanje o svetu sploh. Gre za
spoznavanje človeka, njegovega dela in napredka. To dokazuje v svojem
opisu, kjer se precej podrobno spušča v zgodovino raznih krajev s poseb-
nim poudarkom na napredek v zadnjem stoletju. Ta napredek pa ni zabe-
ležil samo po pripovedovanju ljudi, ki jih je srečal, ali po literaturi, ki jo je
bral med potovanjem, temveč ga je hotel zabeležiti tudi s svojo kamero.
Naj najprej poudarimo, da ga je naravnost presenetil velikanski ra-
zvoj avstralskih in novozelandskih mest. Ni mogel razumeti, da se je mes-
to Adelaide v sedemdesetih letih dvignilo od 4000 na 150.000 prebival-
cev s predmestji, ali da se je mesto Sydney v devetdesetih letih razvilo
iz majhne vasi v velemesto z več kot 250.000 prebivalci, ali končno, da je
Melbourne štel nad pol milijona prebivalcev, čeprav so ga ustanovili pred
komaj 60 leti. Če k temu štejemo še primere kot so Canberra v Avstraliji,
Wellington in Auckland v Novi Zelandiji, potem je jasno, da se je Dolenc,
ki je prišel iz slovenskih razmer, kjer razvoja skoraj ni bilo čutiti, čudil
vsemu, kar je tam videl. Zato je s svojo kamero beležil, kar je le mogel. Že
v Adelaidu je začuden obstal pred bogatimi hišami Rundle Streeta, ki so
posnemale vse evropske sloge, od renesanse do klasicizma, ali pred novo-
gotskimi zvoniki široke in lepo urejene Francklinove ceste. Prav tako je
362
Toda čeprav se je — kot je videti — ukvarjal tudi s panoramskimi po-
snetki, so ti bili le postranskega pomena. Rekel bi: le otipljivi spomini na
prvo večje potovanje, na kraje, ki jih je videl, oziroma ki jih je hotel videti
v pravi luči, kot Slovenec gleda svoje kraje.
Veliko bolj kot panorame, so ga privlačevale živahne mestne ulice.
Živahnega vrveža trgovskih ulic se je lotil že v Port Saidu, kjer je večkrat
posnel »Rue de Commerce«. S takimi posnetki je nadaljeval tudi drugje.
Tako je slikal »Rundle street« v Adelaidu, »Bourke« in »Elisabeth street« v
Wellingtonu in živahne ulice v Buenos Airesu, med katerimi naj imenu-
jem kot najbolj uspelo »Calle Piedad«. Privlačevale pa so ga tudi intimne
in preproste ulice majhnih, vendar arhitektonsko in urbanistično zani-
mivih otoških mest. Kot primer naj navedem Cesto v Portland na oto-
ku Mavriciju, Murray street v Hobarthu in neimenovano cesto v Punta
Delgadi.
Dolencu pa bi delali krivico, če bi omejili njegovo zanimanje samo na
to, da bi s potovanja prinesel verne spomine na kraje svojega potovanja.
Kljub mladosti je šel na pot z določeno težnjo, da bi si razširil znanje. Ne
gre toliko za pomorsko znanje, kajti to mu je lahko nudila avstrijska mor-
narica v isti meri kakor kakšna druga. Gre za znanje o svetu sploh. Gre za
spoznavanje človeka, njegovega dela in napredka. To dokazuje v svojem
opisu, kjer se precej podrobno spušča v zgodovino raznih krajev s poseb-
nim poudarkom na napredek v zadnjem stoletju. Ta napredek pa ni zabe-
ležil samo po pripovedovanju ljudi, ki jih je srečal, ali po literaturi, ki jo je
bral med potovanjem, temveč ga je hotel zabeležiti tudi s svojo kamero.
Naj najprej poudarimo, da ga je naravnost presenetil velikanski ra-
zvoj avstralskih in novozelandskih mest. Ni mogel razumeti, da se je mes-
to Adelaide v sedemdesetih letih dvignilo od 4000 na 150.000 prebival-
cev s predmestji, ali da se je mesto Sydney v devetdesetih letih razvilo
iz majhne vasi v velemesto z več kot 250.000 prebivalci, ali končno, da je
Melbourne štel nad pol milijona prebivalcev, čeprav so ga ustanovili pred
komaj 60 leti. Če k temu štejemo še primere kot so Canberra v Avstraliji,
Wellington in Auckland v Novi Zelandiji, potem je jasno, da se je Dolenc,
ki je prišel iz slovenskih razmer, kjer razvoja skoraj ni bilo čutiti, čudil
vsemu, kar je tam videl. Zato je s svojo kamero beležil, kar je le mogel. Že
v Adelaidu je začuden obstal pred bogatimi hišami Rundle Streeta, ki so
posnemale vse evropske sloge, od renesanse do klasicizma, ali pred novo-
gotskimi zvoniki široke in lepo urejene Francklinove ceste. Prav tako je
362
