Page 367 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 367
Kadet Anton Dolenc iz Loža (roj. 1871) z objektivom okoli sveta (1890–1891)
na Tasmaniji, kjer mu je uspelo fotografirati zadnja dva živeča predstavni-
ka tasmanske rase. Tako je napravil dva posnetka, ki sta bila kasneje neš-
tetokrat objavljena v strokovnih knjigah vsega sveta. Prav tako je prinesel
tri uspele posnetke iz vasi Wakarewarewa v Novi Zelandiji. Gre za ma-
orske ženske v lanenih plaščih, ki često spominjajo na dragocena krzna, v
drugih pa na abstraktne fantazije modernega umetnika Ozadje žive scene
je rezljano pročelje maorske hiše z grozljivim rodovnim totemom.
V Magellanovem prelivu so ga zanimali domorodci iz Ognjene zem-
lje, ki so s svojim čolnom opletali okoli Saide in prosili za žganje in vžigali-
ce. Južnoameriških Indijancev ni srečal. Zadovoljiti se je moral z umetni-
ško sliko argentinskega slikarja Manzana v muzeju. Pač pa mu je uspelo
slikati dva mlekarja na konju — lecheros — in pa pastirja — gaucha. Na
otoku Ascensionu je slikal od pasu navzgor popolnoma golo nosečnico s
preprosto leseno lutko — talismanom, ki naj bi pomagal pri porodu — v
rokah. V očeh njene hčere, ki jo je Dolenc posnel istega dne, pa opažamo
skrb in bojazen. Zdi se, kakor da vprašuje: Bo z mamo vse prav? Ti dve fo-
tografiji sta v celotni zbirki najbolj nekonvencionalni, ganljiv dokaz glo-
bokega čustvovanja.
Na otoku St. Miguel mu je najprej padla v oči ženska noša nižjih slo-
jev. Noša je enaka za vse, kar je ženskega, od malih deklic do častitljivih
stark. Sestoji se iz širokega do tal segajočega krila, čez katero je ogrnjen
plašč ali pelerina višnjeve barve. Glavo pokriva daleč čez čelo segajoča
kapuca iste barve in blaga kot pelerina. To se je Dolencu zdelo tako ime-
nitno, da se je potrudil za lep posnetek. Moška noša, razen čepici podob-
nega pokrivala s širokim ščitom, se mu ni zdela nič posebnega. Značilno
pa se mu je zdelo, da je vsak moški nosil dolgo, včasih več kot 2 m viso-
ko palico. Zaradi tega je posnel tudi moško nošo. Na istem otoku je po-
snel težke, dvokolesne vozove z velikimi koši, ki jim je videl podobne
na Notranjskem in na Krasu. To prilično nenavadno pošast so vlekli —
čeprav prazno — po dva ali celo trije pari volov, ki so bili tedaj skorajda
edini predstavniki prometa na otoku.
Če so ga na St. Miguelu začudili dvokolesni vozovi, so ga na Madeiri
začudile — sredi visokega poletja — sani. Sani za prevoz drv, sani za pre-
voz potnikov (nekakšen taksi), sani za zabavo in sani za prevoz bolnikov,
vse to na otoku, ki tudi v najhujši zimi skorajda ne pozna snega. Prav tako
je vzbujalo začudenje dejstvo, da otočani niso imeli nikakega odnosa do
hitrosti. Njihova čudna vozila so namreč vlekli le voli in — le v nekate-
rih primerih — ljudje. Čeprav je bila civilizacija na otoku skorajda ravna
367
na Tasmaniji, kjer mu je uspelo fotografirati zadnja dva živeča predstavni-
ka tasmanske rase. Tako je napravil dva posnetka, ki sta bila kasneje neš-
tetokrat objavljena v strokovnih knjigah vsega sveta. Prav tako je prinesel
tri uspele posnetke iz vasi Wakarewarewa v Novi Zelandiji. Gre za ma-
orske ženske v lanenih plaščih, ki često spominjajo na dragocena krzna, v
drugih pa na abstraktne fantazije modernega umetnika Ozadje žive scene
je rezljano pročelje maorske hiše z grozljivim rodovnim totemom.
V Magellanovem prelivu so ga zanimali domorodci iz Ognjene zem-
lje, ki so s svojim čolnom opletali okoli Saide in prosili za žganje in vžigali-
ce. Južnoameriških Indijancev ni srečal. Zadovoljiti se je moral z umetni-
ško sliko argentinskega slikarja Manzana v muzeju. Pač pa mu je uspelo
slikati dva mlekarja na konju — lecheros — in pa pastirja — gaucha. Na
otoku Ascensionu je slikal od pasu navzgor popolnoma golo nosečnico s
preprosto leseno lutko — talismanom, ki naj bi pomagal pri porodu — v
rokah. V očeh njene hčere, ki jo je Dolenc posnel istega dne, pa opažamo
skrb in bojazen. Zdi se, kakor da vprašuje: Bo z mamo vse prav? Ti dve fo-
tografiji sta v celotni zbirki najbolj nekonvencionalni, ganljiv dokaz glo-
bokega čustvovanja.
Na otoku St. Miguel mu je najprej padla v oči ženska noša nižjih slo-
jev. Noša je enaka za vse, kar je ženskega, od malih deklic do častitljivih
stark. Sestoji se iz širokega do tal segajočega krila, čez katero je ogrnjen
plašč ali pelerina višnjeve barve. Glavo pokriva daleč čez čelo segajoča
kapuca iste barve in blaga kot pelerina. To se je Dolencu zdelo tako ime-
nitno, da se je potrudil za lep posnetek. Moška noša, razen čepici podob-
nega pokrivala s širokim ščitom, se mu ni zdela nič posebnega. Značilno
pa se mu je zdelo, da je vsak moški nosil dolgo, včasih več kot 2 m viso-
ko palico. Zaradi tega je posnel tudi moško nošo. Na istem otoku je po-
snel težke, dvokolesne vozove z velikimi koši, ki jim je videl podobne
na Notranjskem in na Krasu. To prilično nenavadno pošast so vlekli —
čeprav prazno — po dva ali celo trije pari volov, ki so bili tedaj skorajda
edini predstavniki prometa na otoku.
Če so ga na St. Miguelu začudili dvokolesni vozovi, so ga na Madeiri
začudile — sredi visokega poletja — sani. Sani za prevoz drv, sani za pre-
voz potnikov (nekakšen taksi), sani za zabavo in sani za prevoz bolnikov,
vse to na otoku, ki tudi v najhujši zimi skorajda ne pozna snega. Prav tako
je vzbujalo začudenje dejstvo, da otočani niso imeli nikakega odnosa do
hitrosti. Njihova čudna vozila so namreč vlekli le voli in — le v nekate-
rih primerih — ljudje. Čeprav je bila civilizacija na otoku skorajda ravna
367
