Page 381 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 381
Kontraadmiral Metod Ciril Koch iz Kranja (roj. 1874)
odbora zvedeli za določila Londonskega pakta in Jugoslovani so straho-
ma zaslutili, kakšna je usoda Istre in Slovenskega primorja.
Admiral Koch je poskusil še eno potezo. 5. novembra zvečer je pos-
lal predsedniku Wilsonu in drugim šefom antantskih vlad brzojav, v kate-
rem je sporočil, da je vplula v puljsko luko križarka »Ammiraglio di Saint
Bon« in da so Pulj okupirale italijanske čete. Admiral Cagni – je rečeno v
sporočilu – zahteva predajo jugoslovanske flote in arzenala. »V imenu ju-
goslovanske vlade [mišljeno je Narodno veče v Zagrebu] svečano protesti-
ram proti neobičajni proceduri zavezniških narodov.« Končno je zahteval
takojšnjo intervencijo zaveznikov.
Podpisal se je kot komandant jugoslovanske mornarice.
Telegram je bil uspešen. V naslednjih dneh so v Pulj priplule franco-
ske, angleške in ameriške enote. Toda Jugoslovani tudi od njih niso imeli
koristi. Italijanska diplomacija je bila že na delu. Najprej je dosegla, da so
ji bivšo avstrijsko mornarico proglasili za vojni plen. Dalje je dokazovala,
da bi bila mornarica v rokah jugoslovanske države močno orožje proti ne-
odvisnosti Italije.
Posledice delovanja italijanske diplomacije so se v Pulju prav kma-
lu pokazale. 14. novembra 1918 so zavezniški poveljniki v Pulju povabili
Kocha na admiralsko ladjo »Piša«. Admiralska konferenca, ki je bila skli-
cana na omenjeno ladjo, je Kochu na kratko in brezobzirno sporočila, da
bo Antanta zaplenila vse jugoslovansko ladjevje. Najhujši pa je bil sklep,
da morajo vsi jugoslovanski vojaki in mornarji do 28. novembra zapustiti
Pulj. Ostati smejo samo rojeni Italijani oz. Istrani. Oster Kochov protest
je bil zaman. Zavezniški poveljniki so vztrajali pri svojih sklepih.
Sklep admiralske konference je veljal tudi za admirala Kocha. Vztrajal
je sicer do 28. novembra v upanju na kakšno spremembo stališč v zavezni-
ških vrstah. Ker pa sprememb ni bilo, je odpotoval najprej v Ljubljano
in nato v Zagreb, kjer je organiziral odsek za mornarico pri ministrstvu
vojske in mornarice jugoslovanske države.
Aprila 1919 se je odsek za mornarico preselil v Beograd, kjer je bil
vključen v ministrstvo vojske in mornarice kot »Odeljak za mornaricu«.
Koch je bil imenovan za načelnika oddelka. Toda kmalu je zabredel v teža-
ve. Srbska vojska ni imela mornarice in naravno je bilo, da so razni vojni
ministri, ki so si sledili v prvih povojnih letih, mislili, da se vojna morna-
rica upravlja podobno kakor kakšna pehotna četa ali konjeniški eskadron.
Treba je bilo dolgotrajnih bojev in ostrih razprav, da je Kochu uspelo pri-
dobiti ministrski svet za ustanovitev Direkcije za mornarico, ki naj bi
381
odbora zvedeli za določila Londonskega pakta in Jugoslovani so straho-
ma zaslutili, kakšna je usoda Istre in Slovenskega primorja.
Admiral Koch je poskusil še eno potezo. 5. novembra zvečer je pos-
lal predsedniku Wilsonu in drugim šefom antantskih vlad brzojav, v kate-
rem je sporočil, da je vplula v puljsko luko križarka »Ammiraglio di Saint
Bon« in da so Pulj okupirale italijanske čete. Admiral Cagni – je rečeno v
sporočilu – zahteva predajo jugoslovanske flote in arzenala. »V imenu ju-
goslovanske vlade [mišljeno je Narodno veče v Zagrebu] svečano protesti-
ram proti neobičajni proceduri zavezniških narodov.« Končno je zahteval
takojšnjo intervencijo zaveznikov.
Podpisal se je kot komandant jugoslovanske mornarice.
Telegram je bil uspešen. V naslednjih dneh so v Pulj priplule franco-
ske, angleške in ameriške enote. Toda Jugoslovani tudi od njih niso imeli
koristi. Italijanska diplomacija je bila že na delu. Najprej je dosegla, da so
ji bivšo avstrijsko mornarico proglasili za vojni plen. Dalje je dokazovala,
da bi bila mornarica v rokah jugoslovanske države močno orožje proti ne-
odvisnosti Italije.
Posledice delovanja italijanske diplomacije so se v Pulju prav kma-
lu pokazale. 14. novembra 1918 so zavezniški poveljniki v Pulju povabili
Kocha na admiralsko ladjo »Piša«. Admiralska konferenca, ki je bila skli-
cana na omenjeno ladjo, je Kochu na kratko in brezobzirno sporočila, da
bo Antanta zaplenila vse jugoslovansko ladjevje. Najhujši pa je bil sklep,
da morajo vsi jugoslovanski vojaki in mornarji do 28. novembra zapustiti
Pulj. Ostati smejo samo rojeni Italijani oz. Istrani. Oster Kochov protest
je bil zaman. Zavezniški poveljniki so vztrajali pri svojih sklepih.
Sklep admiralske konference je veljal tudi za admirala Kocha. Vztrajal
je sicer do 28. novembra v upanju na kakšno spremembo stališč v zavezni-
ških vrstah. Ker pa sprememb ni bilo, je odpotoval najprej v Ljubljano
in nato v Zagreb, kjer je organiziral odsek za mornarico pri ministrstvu
vojske in mornarice jugoslovanske države.
Aprila 1919 se je odsek za mornarico preselil v Beograd, kjer je bil
vključen v ministrstvo vojske in mornarice kot »Odeljak za mornaricu«.
Koch je bil imenovan za načelnika oddelka. Toda kmalu je zabredel v teža-
ve. Srbska vojska ni imela mornarice in naravno je bilo, da so razni vojni
ministri, ki so si sledili v prvih povojnih letih, mislili, da se vojna morna-
rica upravlja podobno kakor kakšna pehotna četa ali konjeniški eskadron.
Treba je bilo dolgotrajnih bojev in ostrih razprav, da je Kochu uspelo pri-
dobiti ministrski svet za ustanovitev Direkcije za mornarico, ki naj bi
381
