Page 382 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 382
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
imela samostojen proračun. Dasi je bila Direkcija zakonsko osnovana že
aprila 1920, kljub neštetim posredovanjem ni zaživela niti meseca julija.
Koch se je začutil, da je odveč, in je dal ostavko na položaj načelnika od-
delka za mornarico. Skoraj leto dni je ostal na razpoloženju.
Leta 1918 so Italijani zavzeli velik del Hrvaškega primorja, katerega
pa so morali leta 1921 zapustiti. Tedaj je bil Koch imenovan za komandan-
ta Severne pomorske oblasti s sedežem v Kraljeviči in nato na Sušaku. Tu
je ostal do konca leta 1925. Takrat je bil postavljen za komandanta 3. po-
morske obalne komande v Boki Kotorski.
Predolgo bi bilo, če bi hoteli opisati, kako so ga njegovi kolegi izpod-
rivali in črnili pri jugoslovanski kraljevski vladi. Izkoristili so vsako pri-
liko, da bi ga spravili v nemogoč položaj. K temu je nekoliko pripomogel
tudi sam. Kot komandant 3. pomorske obalne komande in kot pošten na-
cionalist se je spomnil tistih mornarjev, ki so se leta 1918 uprli avstrijski
komandi in ki so bili zato obsojeni na smrt in ustreljeni. V Škaljarih pri
Kotoru pokopani uporniki še niso dobili priznanja. Admiral Koch se je
odločno zavzel za to. Na lastno odgovornost je postavil spomenik morna-
riškim upornikom. Ob 10-letnici njihove smrti je hotel proslaviti dogodek
na najbolj svečan način. Oficirjem je javil, da bo govoril na grobu. Toda
komemoracije so se udeležili le posamezniki. Med temi sta bila tudi kape-
tan fregate Vladimir Andoljšek in kapetan korvete Ivan Kern.
Med pripravami na svečanost se je med oficirji razširil glas, da Koch
simpatizira s komunisti, kar naj bi dokazovalo dejstvo, da je postavil spo-
menik ustreljenim mornarjem. To pa je bil za Kocha zahrbtni udarec. Na
prigovarjanje visokih mornariških oficirjev mu ga je zadal tedanji mini-
ster za vojsko general Hadžič – njegov prijatelj. Ustreljene mornarje so
proglasili za komuniste – boljševike in Kocha za njihovega somišljenika.
Zaradi teh spletk se je le malokdo udeležil komemoracije.
Kralj Aleksander in njegova kamarila sta z zadovoljstvom, tudi po
nasvetu češke vlade, sprejela mišljenje, da so bili ustreljeni mornarji bolj-
ševiki. Po drugi strani kralj in velikosrbski elementi v vladi in vojski niso
hoteli priznati jugoslovanske vojaške tradicije, češ da sta osnova kralje-
vine Jugoslavije edinole solunska fronta in Kajmakčalan. Koch je v svoji
poštenosti sicer kljub vsem govoril na grobu ustreljenih mornarjev, ven-
dar je to pomenilo konec njegove kariere. Hadžič je s pomočjo kamarile in
nekaterih mornariških oficirjev dosegel, da je bil admiral Koch upokojen.
7. aprila 1929 je dobil odlok o upokojitvi. Kljub temu pa si ni nihče upal
podreti spomenika v Škaljerih. Nadaljnja Kochova usoda ni bila rožnata.
382
imela samostojen proračun. Dasi je bila Direkcija zakonsko osnovana že
aprila 1920, kljub neštetim posredovanjem ni zaživela niti meseca julija.
Koch se je začutil, da je odveč, in je dal ostavko na položaj načelnika od-
delka za mornarico. Skoraj leto dni je ostal na razpoloženju.
Leta 1918 so Italijani zavzeli velik del Hrvaškega primorja, katerega
pa so morali leta 1921 zapustiti. Tedaj je bil Koch imenovan za komandan-
ta Severne pomorske oblasti s sedežem v Kraljeviči in nato na Sušaku. Tu
je ostal do konca leta 1925. Takrat je bil postavljen za komandanta 3. po-
morske obalne komande v Boki Kotorski.
Predolgo bi bilo, če bi hoteli opisati, kako so ga njegovi kolegi izpod-
rivali in črnili pri jugoslovanski kraljevski vladi. Izkoristili so vsako pri-
liko, da bi ga spravili v nemogoč položaj. K temu je nekoliko pripomogel
tudi sam. Kot komandant 3. pomorske obalne komande in kot pošten na-
cionalist se je spomnil tistih mornarjev, ki so se leta 1918 uprli avstrijski
komandi in ki so bili zato obsojeni na smrt in ustreljeni. V Škaljarih pri
Kotoru pokopani uporniki še niso dobili priznanja. Admiral Koch se je
odločno zavzel za to. Na lastno odgovornost je postavil spomenik morna-
riškim upornikom. Ob 10-letnici njihove smrti je hotel proslaviti dogodek
na najbolj svečan način. Oficirjem je javil, da bo govoril na grobu. Toda
komemoracije so se udeležili le posamezniki. Med temi sta bila tudi kape-
tan fregate Vladimir Andoljšek in kapetan korvete Ivan Kern.
Med pripravami na svečanost se je med oficirji razširil glas, da Koch
simpatizira s komunisti, kar naj bi dokazovalo dejstvo, da je postavil spo-
menik ustreljenim mornarjem. To pa je bil za Kocha zahrbtni udarec. Na
prigovarjanje visokih mornariških oficirjev mu ga je zadal tedanji mini-
ster za vojsko general Hadžič – njegov prijatelj. Ustreljene mornarje so
proglasili za komuniste – boljševike in Kocha za njihovega somišljenika.
Zaradi teh spletk se je le malokdo udeležil komemoracije.
Kralj Aleksander in njegova kamarila sta z zadovoljstvom, tudi po
nasvetu češke vlade, sprejela mišljenje, da so bili ustreljeni mornarji bolj-
ševiki. Po drugi strani kralj in velikosrbski elementi v vladi in vojski niso
hoteli priznati jugoslovanske vojaške tradicije, češ da sta osnova kralje-
vine Jugoslavije edinole solunska fronta in Kajmakčalan. Koch je v svoji
poštenosti sicer kljub vsem govoril na grobu ustreljenih mornarjev, ven-
dar je to pomenilo konec njegove kariere. Hadžič je s pomočjo kamarile in
nekaterih mornariških oficirjev dosegel, da je bil admiral Koch upokojen.
7. aprila 1929 je dobil odlok o upokojitvi. Kljub temu pa si ni nihče upal
podreti spomenika v Škaljerih. Nadaljnja Kochova usoda ni bila rožnata.
382
