Page 380 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 380
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
in puljsko trdnjavo. Začenši s trenutkom predaje se podpisniki komuni-
keja smatrajo za tovariše (zaveznikov) v boju za pravico in svobodo naro-
dov, skratka za zaveznike. Sledila je prošnja, da bi v puljsko luko čimprej
priplula vsaj ena mornariška divizija ZDA ali druge zavezniške države, ki
ni zainteresirana na tamkajšnjem (tj. istrskem) nacionalnem vprašanju.
Komunike sta v imenu Narodnega veča v Zagrebu podpisala pred-
stavnika krajevnega Narodnega odbora v Pulju dr. Lovro Scalier kot pred-
sednik in Metod Koch kot šef narodne obrambe.
Ko so mornarji slovanskih narodov izvedeli za komunike, so z vseh
drogov sneli avstrijske zastave in dvignili jugoslovanske trobojnice. Toda
sreča ni trajala dolgo. Navdušenja in najbrž tudi vina pijani slovanski
mornarji so opustili disciplino, pozabili na stražo in v občem kaosu ni bilo
težko italijanskima oficirjema majorju Raffaelu Rossettiju in poročniku-
-zdravniku dr. Raffaelu Paolucciju vtihotapiti se v pristanišče, ki je bilo
že mirnodobno osvetljeno, in minirati drednot »Viribus Unitis«. Ladja se
je potopila. Življenje je izgubilo približno 300 mornarjev in komandant
Janko Vukovič Podkapelski.
Katastrofa admiralske ladje je imela tudi dobro stran. Preplašene po-
sadke so se streznile. Takoj na to je prišlo do delne vzpostavitve discipli-
ne. 1. novembra zvečer in v naslednjih nočeh je vladala v Pulju grobna ti-
šina. Slišati je bilo le korake vojaških patrulj.
Katastrofa »Viribus Unitis« je imela še eno posledico. 3. novem-
bra se je zbralo Narodno veče v Zagrebu. Med drugimi vprašanji je raz-
pravljalo tudi o mornarici in dogodkih v Pulju. Po zaključku razprave je
Narodno veče povišalo kapetana fregate Metoda Kocha v kontraadmirala
in ga imenovalo za komandanta jugoslovanske vojne mornarice. To ime-
novanje pa je prišlo nekaj dni prepozno. Če bi Narodno veče o tem vpra-
šanju razpravljalo vsaj 5 dni prej, bi se verjetno stvari odvijale drugače.
Disciplina najbrž ne bi popustila v takšni meri in Koch bi v naslednjih do-
godkih imel verjetno veliko lažje stališče. V dneh, ki so sledili imenova-
nju, pa Koch ni mogel storiti več, kot je storil.
V takšnem položaju je 5. novembra vplula v puljsko pristanišče itali-
janska križarka »Ammiraglio di Saint Bon« pod poveljstvom viceadmira-
la Umberta Cagnija, ki se je izgovoril, da ni prišel kot Italijan, temveč kot
predstavnik Antante. Poslan pa je bil – po njegovih besedah – samo zato,
ker je bil Pulju najbližji. Da pa izgovor ni držal, je dokazovalo dejstvo, da
so skoraj istočasno vkorakale v Pulj italijanske kopenske čete, ki so v ne-
kaj urah preplavile mesto. Tedaj so predstavniki krajevnega Narodnega
380
in puljsko trdnjavo. Začenši s trenutkom predaje se podpisniki komuni-
keja smatrajo za tovariše (zaveznikov) v boju za pravico in svobodo naro-
dov, skratka za zaveznike. Sledila je prošnja, da bi v puljsko luko čimprej
priplula vsaj ena mornariška divizija ZDA ali druge zavezniške države, ki
ni zainteresirana na tamkajšnjem (tj. istrskem) nacionalnem vprašanju.
Komunike sta v imenu Narodnega veča v Zagrebu podpisala pred-
stavnika krajevnega Narodnega odbora v Pulju dr. Lovro Scalier kot pred-
sednik in Metod Koch kot šef narodne obrambe.
Ko so mornarji slovanskih narodov izvedeli za komunike, so z vseh
drogov sneli avstrijske zastave in dvignili jugoslovanske trobojnice. Toda
sreča ni trajala dolgo. Navdušenja in najbrž tudi vina pijani slovanski
mornarji so opustili disciplino, pozabili na stražo in v občem kaosu ni bilo
težko italijanskima oficirjema majorju Raffaelu Rossettiju in poročniku-
-zdravniku dr. Raffaelu Paolucciju vtihotapiti se v pristanišče, ki je bilo
že mirnodobno osvetljeno, in minirati drednot »Viribus Unitis«. Ladja se
je potopila. Življenje je izgubilo približno 300 mornarjev in komandant
Janko Vukovič Podkapelski.
Katastrofa admiralske ladje je imela tudi dobro stran. Preplašene po-
sadke so se streznile. Takoj na to je prišlo do delne vzpostavitve discipli-
ne. 1. novembra zvečer in v naslednjih nočeh je vladala v Pulju grobna ti-
šina. Slišati je bilo le korake vojaških patrulj.
Katastrofa »Viribus Unitis« je imela še eno posledico. 3. novem-
bra se je zbralo Narodno veče v Zagrebu. Med drugimi vprašanji je raz-
pravljalo tudi o mornarici in dogodkih v Pulju. Po zaključku razprave je
Narodno veče povišalo kapetana fregate Metoda Kocha v kontraadmirala
in ga imenovalo za komandanta jugoslovanske vojne mornarice. To ime-
novanje pa je prišlo nekaj dni prepozno. Če bi Narodno veče o tem vpra-
šanju razpravljalo vsaj 5 dni prej, bi se verjetno stvari odvijale drugače.
Disciplina najbrž ne bi popustila v takšni meri in Koch bi v naslednjih do-
godkih imel verjetno veliko lažje stališče. V dneh, ki so sledili imenova-
nju, pa Koch ni mogel storiti več, kot je storil.
V takšnem položaju je 5. novembra vplula v puljsko pristanišče itali-
janska križarka »Ammiraglio di Saint Bon« pod poveljstvom viceadmira-
la Umberta Cagnija, ki se je izgovoril, da ni prišel kot Italijan, temveč kot
predstavnik Antante. Poslan pa je bil – po njegovih besedah – samo zato,
ker je bil Pulju najbližji. Da pa izgovor ni držal, je dokazovalo dejstvo, da
so skoraj istočasno vkorakale v Pulj italijanske kopenske čete, ki so v ne-
kaj urah preplavile mesto. Tedaj so predstavniki krajevnega Narodnega
380
