Page 376 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 376
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
in pa cesarjev doprsni kip, ki ga je umetnik izdelal, ko je veliki vojskovod-
ja ležal na smrtni postelji.
Preostanejo nam še štirje spomeniki, ki jih je posnel Dolenc na svo-
ji poti. Prva je troapsidalna cerkev pri jezeru Furnas na otoku St. Miguel.
Cerkev je grajena v stilu, ki je hotel posnemati obenem gotiko in rene-
sanso. Druga je cerkev Marije Zdravja nad mestom Funchal na otoku
Madeiri. Gre sicer za precej moderno cerkev, vendar v takšnem naravnem
kompleksu, da jo je Dolenc hotel uvrstiti med spomenike kulture. Zadnja
dva posnetka sta iz Grčije. Gre namreč za Tezejev tempelj in Akropolo v
Atenah. Oba posnetka sta vzeta iz kaj nenavadne perspektive, vendar sta
prav zato edinstvena.
Mlad človek, ki je zbral zgoraj obravnavano zbirko fotografij, je svo-
je potovanje tudi opisal. Potopis je vzbudil med Slovenci precejšnje za-
nimanje. Z ostrim darom opazovanja je zabeležil o narodih, ki jih je sre-
čal na svoji poti, vse bistvene karakteristike. Tako je Slovence seznanil s
kratkimi zgodovinskimi črtami raznih ljudstev in običajih raznih naro-
dov in plemen, ki jih je imel priliko videti. Prav tako važni so njegovi opisi
pokrajin. Slovenci smo pravzaprav z njim dobili prvega avtorja, ki je tako
obsežno zajel svojo snov. In škoda je, da so njegovi drugi spisi ostali v ro-
kopisu. Prav tako je škoda, da je njegova obsežna zbirka fotografij ostala
javnosti neznana in da se je večina albumov zgubila. Vendar iz tega, kar
je ostalo v njegovi zapuščini, si moremo ustvariti podobo človeka, ki je
opazoval svet s širino formiranega intelektualca. Prav zaradi tega je ho-
tel slovensko javnost seznaniti s svetom. Dokaz za to je tudi dejstvo, da
mu je bila tako na obravnavanem kakor na drugih potovanjih ožja slo-
venska domovina stalno pred očmi, da »je ni mogel pozabiti« in da so ga
razni kraji »spominjali na naše domače planine«, na Bohinj in druge slo-
venske kraje. In zato mu ne moremo zameriti, da se je na tem potovanju
nekako odmaknil od svoje glavne stroke, tj. pomorstva in s tem, kar je
bilo v zvezi z njim. Verjetno so pa izgubljeni albumi vsebovali tudi pre-
cej gradiva o pomorskih objektih v svetu. Iz vseh teh razlogov lahko reče-
mo, da je z opisom potovanja, s poskusom fotografskega prikaza življenja
in napredka ljudstev, ki jih je videl in spoznaval, naredil slovenski pora-
jajoči se znanosti in potopisni literaturi neprecenljivo uslugo. Zato bi bilo
potrebno proučiti in objaviti še njegove preostale rokopise, ki bodo goto-
vo odkrili še marsikaj zanimivega.
376
in pa cesarjev doprsni kip, ki ga je umetnik izdelal, ko je veliki vojskovod-
ja ležal na smrtni postelji.
Preostanejo nam še štirje spomeniki, ki jih je posnel Dolenc na svo-
ji poti. Prva je troapsidalna cerkev pri jezeru Furnas na otoku St. Miguel.
Cerkev je grajena v stilu, ki je hotel posnemati obenem gotiko in rene-
sanso. Druga je cerkev Marije Zdravja nad mestom Funchal na otoku
Madeiri. Gre sicer za precej moderno cerkev, vendar v takšnem naravnem
kompleksu, da jo je Dolenc hotel uvrstiti med spomenike kulture. Zadnja
dva posnetka sta iz Grčije. Gre namreč za Tezejev tempelj in Akropolo v
Atenah. Oba posnetka sta vzeta iz kaj nenavadne perspektive, vendar sta
prav zato edinstvena.
Mlad človek, ki je zbral zgoraj obravnavano zbirko fotografij, je svo-
je potovanje tudi opisal. Potopis je vzbudil med Slovenci precejšnje za-
nimanje. Z ostrim darom opazovanja je zabeležil o narodih, ki jih je sre-
čal na svoji poti, vse bistvene karakteristike. Tako je Slovence seznanil s
kratkimi zgodovinskimi črtami raznih ljudstev in običajih raznih naro-
dov in plemen, ki jih je imel priliko videti. Prav tako važni so njegovi opisi
pokrajin. Slovenci smo pravzaprav z njim dobili prvega avtorja, ki je tako
obsežno zajel svojo snov. In škoda je, da so njegovi drugi spisi ostali v ro-
kopisu. Prav tako je škoda, da je njegova obsežna zbirka fotografij ostala
javnosti neznana in da se je večina albumov zgubila. Vendar iz tega, kar
je ostalo v njegovi zapuščini, si moremo ustvariti podobo človeka, ki je
opazoval svet s širino formiranega intelektualca. Prav zaradi tega je ho-
tel slovensko javnost seznaniti s svetom. Dokaz za to je tudi dejstvo, da
mu je bila tako na obravnavanem kakor na drugih potovanjih ožja slo-
venska domovina stalno pred očmi, da »je ni mogel pozabiti« in da so ga
razni kraji »spominjali na naše domače planine«, na Bohinj in druge slo-
venske kraje. In zato mu ne moremo zameriti, da se je na tem potovanju
nekako odmaknil od svoje glavne stroke, tj. pomorstva in s tem, kar je
bilo v zvezi z njim. Verjetno so pa izgubljeni albumi vsebovali tudi pre-
cej gradiva o pomorskih objektih v svetu. Iz vseh teh razlogov lahko reče-
mo, da je z opisom potovanja, s poskusom fotografskega prikaza življenja
in napredka ljudstev, ki jih je videl in spoznaval, naredil slovenski pora-
jajoči se znanosti in potopisni literaturi neprecenljivo uslugo. Zato bi bilo
potrebno proučiti in objaviti še njegove preostale rokopise, ki bodo goto-
vo odkrili še marsikaj zanimivega.
376
