Page 387 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 387
Poročnik korvete Ive Osredkar iz Ljubljane (roj. 1915)
Partijska organizacija v Ljubljani se je prepričala, da je Osredkar pre-
dan boju za osvoboditev in je bil verjetno že septembra 1941 sprejet med
njene kandidate. Naj mimogrede omenim, da so vsi Ivetovi bratje od vse-
ga začetka delali za partijsko organizacijo. Tako je Milan »ustvarjal« zna-
menitega »kričača«, radijski oddajnik, ki je sredi Ljubljane oddajal pro-
gram Osvobodilne fronte, vsi ostali pa so pripadali različnim frontnim
organizacijam v Ljubljani.
Februarja 1942 je bil Osredkar sprejet med redne člane KP in od tedaj
dalje se je zelo redko prikazal doma. Živel je na pol ilegalno, delal z vsemi
silami v organizacijskih enotah. V noči med 18. in 19. marcem 1942, ko so
Italijani aretirali vse bivše slovenske oficirje, je Ive prešel v skoraj popol-
no ilegalo. V času ilegale je organiziral še 73 prostovoljcev iz Ljubljane in
v noči med 4. in 5. majem odšel z vso skupino preko italijanske blokade.
Dne 9. maja pa je skupina pod vodstvom partizanskega kurirja prešla
nemško-italijansko okupacijsko mejo. Osredkar je bil z nekaterimi tova-
riši dodeljen Poljanski četi škofjeloškega odreda, kamor je prišel 20. maja.
Nekoliko dni kasneje je četi prišla v okrepitev nova skupina Ljubljančanov.
Janez Pohleven, ki je bil tedaj komandir čete, je Osredkarja imenoval
za vodnika 1. voda. Kot bivši oficir je dobil nalogo izuriti borce v vojaških
veščinah, posebno pa še za partizanski način vojskovanja, katerega je iz-
redno hitro dojel. V tem pogledu se je izpopolnjeval tudi sam, zlasti še v
številnih posameznih akcijah, ki jih je organiziral in vodil sam, v števil-
nih zasedah in drugih akcijah, predvsem pa ob žičnih ovirah na meji med
nemško in italijansko okupacijsko cono.
Poljanska četa je prav kmalu postala najboljša partizanska četa na
Gorenjskem. Odlično vojaško izvežbana je mogla biti v stalnih akcijah.
Tako je Osredkar sodeloval v številnih bojih. V začetku junija je njegova
zaseda razpršila in pognala v beg nemške financarje in mobilizirane de-
lavce, ki so postavljali žične ovire med Lučami in Žirmi. Kmalu nato je s
svojim vodom napadel nemško patruljo med Gorenjo vasjo in Hotavljami.
Tu so imeli Nemci štiri mrtve, več pa je bilo ranjenih. 18. junija je s sku-
pino borcev izvedel napad na nemški avtobus v bližini Fužin. Akcija je v
celoti uspela. Tu so partizani zaplenili več jo količino čevljev in živil ter
zažgali avtobus, preden so mogle intervenirati nemške sile iz bližnjih po-
stojank. Dva dni kasneje je ponovno napadel vsakodnevno policijsko pa-
truljo med Gorenjo vasjo in Lučno ter jo pognal v beg.
Ker je bil Ive edini aktivni oficir med gorenjskimi partizani, je ra-
zumljivo, da se je vodstvo posluževalo njegovega znanja. Tako je sode-
387
Partijska organizacija v Ljubljani se je prepričala, da je Osredkar pre-
dan boju za osvoboditev in je bil verjetno že septembra 1941 sprejet med
njene kandidate. Naj mimogrede omenim, da so vsi Ivetovi bratje od vse-
ga začetka delali za partijsko organizacijo. Tako je Milan »ustvarjal« zna-
menitega »kričača«, radijski oddajnik, ki je sredi Ljubljane oddajal pro-
gram Osvobodilne fronte, vsi ostali pa so pripadali različnim frontnim
organizacijam v Ljubljani.
Februarja 1942 je bil Osredkar sprejet med redne člane KP in od tedaj
dalje se je zelo redko prikazal doma. Živel je na pol ilegalno, delal z vsemi
silami v organizacijskih enotah. V noči med 18. in 19. marcem 1942, ko so
Italijani aretirali vse bivše slovenske oficirje, je Ive prešel v skoraj popol-
no ilegalo. V času ilegale je organiziral še 73 prostovoljcev iz Ljubljane in
v noči med 4. in 5. majem odšel z vso skupino preko italijanske blokade.
Dne 9. maja pa je skupina pod vodstvom partizanskega kurirja prešla
nemško-italijansko okupacijsko mejo. Osredkar je bil z nekaterimi tova-
riši dodeljen Poljanski četi škofjeloškega odreda, kamor je prišel 20. maja.
Nekoliko dni kasneje je četi prišla v okrepitev nova skupina Ljubljančanov.
Janez Pohleven, ki je bil tedaj komandir čete, je Osredkarja imenoval
za vodnika 1. voda. Kot bivši oficir je dobil nalogo izuriti borce v vojaških
veščinah, posebno pa še za partizanski način vojskovanja, katerega je iz-
redno hitro dojel. V tem pogledu se je izpopolnjeval tudi sam, zlasti še v
številnih posameznih akcijah, ki jih je organiziral in vodil sam, v števil-
nih zasedah in drugih akcijah, predvsem pa ob žičnih ovirah na meji med
nemško in italijansko okupacijsko cono.
Poljanska četa je prav kmalu postala najboljša partizanska četa na
Gorenjskem. Odlično vojaško izvežbana je mogla biti v stalnih akcijah.
Tako je Osredkar sodeloval v številnih bojih. V začetku junija je njegova
zaseda razpršila in pognala v beg nemške financarje in mobilizirane de-
lavce, ki so postavljali žične ovire med Lučami in Žirmi. Kmalu nato je s
svojim vodom napadel nemško patruljo med Gorenjo vasjo in Hotavljami.
Tu so imeli Nemci štiri mrtve, več pa je bilo ranjenih. 18. junija je s sku-
pino borcev izvedel napad na nemški avtobus v bližini Fužin. Akcija je v
celoti uspela. Tu so partizani zaplenili več jo količino čevljev in živil ter
zažgali avtobus, preden so mogle intervenirati nemške sile iz bližnjih po-
stojank. Dva dni kasneje je ponovno napadel vsakodnevno policijsko pa-
truljo med Gorenjo vasjo in Lučno ter jo pognal v beg.
Ker je bil Ive edini aktivni oficir med gorenjskimi partizani, je ra-
zumljivo, da se je vodstvo posluževalo njegovega znanja. Tako je sode-
387
