Page 26 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

psiholog v dilemi: etične vsebine in etična zavest v praksi

Uvodne opredelitve

Opredelitev etike kot znanstvene discipline

Definicija etike
Etika je poleg ontologije, epistemologije, estetike in logike filozofska di-
sciplina, ki se ukvarja z utemeljitvijo in upravičenjem delovanja ter hote-
nja glede na (moralno) dobro in zlo (prim. Sruk (1999, str. 138)). Etika tako
»odgovarja na vprašanje, kako biti in delovati« (Hribar, 1991, str. 5), zato
jo imenujemo tudi »praktična filozofija«.
Ker se ukvarja z utemeljitvijo moralnosti ravnanja, je normativna
veda: etike primarno ne zanima, kako ljudje ravnajo in zakaj nekaj poč-
nejo, pač pa, kako bi morali ravnati in kaj naj počnejo. Ne zanimajo jo
torej opisi vedênja (kar je morda deloma naloga etnografije) niti iskanje
in pojasnjevanje njegovih vzrokov (kar je naloga psihologije in etologije),
temveč vzpostavitev meril etičnega ravnanja in analiza strukture moral-
nih problemov.

Humov zakon
Za etiko je bistveno razlikovanje med »dajstvom« (tem, kako nekaj je) in
»najstvom« (tem, kako naj bi bilo), pri čemer se moralna refleksija (etiška
analiza ravnanja) dotika zgolj slednjega. Neupoštevanje te razlike po
mnenju številnih etikov predstavlja logiško zmoto, saj pomeni sklepanje
iz stanja stvari na njegovo moralno vrednost. To nam v moralni teoriji
prepoveduje Humov zakon, poimenovan po škotskem razsvetljenskem fi-
lozofu Davidu Humu, ki je prvi opazil problem sklepanja iz tega, kako ne-
kaj je, na to, kako bi moralo biti.
Osnovo tega zakona lahko ponazorimo s primerom moralne nedo-
pustnosti laganja: tudi če bi raziskave pokazale, da je načrtno govorjenje
neresnice splošno razširjeno (dajstvo), to še ne bi pomenilo, da je hkra-
ti tudi moralno sprejemljivo (najstvo). Do norme ali vrednote oz. najstva
(verodostojnost) se tako ne moremo prebiti zgolj preko faktičnega stanja
stvari ali dajstva (razširjenost lažnivosti), kar hkrati pomeni, da moralne
sodbe niso opisi sveta (Hare, 1952).
Morda se nam to zdi neintuitivno: če ima neko dejanje, denimo kra-
ja, negative posledice, smo najbrž upravičeni sklepati, da je nemoralno.
V tem primeru torej domnevno neposredno iz stanja stvari izpeljujemo

24