Page 30 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

psiholog v dilemi: etične vsebine in etična zavest v praksi

Izvori etike
Vprašanje izvora etike se dotika temelja moralnih sodb, s tem pa naj-
višje moralne avtoritete, pri čemer literatura (Midgley, 1991) v pregledu
navaja tri take vire: razum (dogovor) – značilen za Thomasa Hobbesa –,
kozmični red ali božjo voljo in evolucijo, kar je pristop, ki so ga zagovar-
jali Charles Darwin, Peter Kropotkin in v okviru okoljske etike tudi Aldo
Leopold, ki je imel etiko za posebno vrsto simbioze (Leopold, 2010; glede
osnov okoljske etike glej Grušovnik (2021)).

Problem relativizma in univerzalnost moralnih sodb
Velikokrat slišimo, da je to, kar je »prav« ali »narobe«, »odvisno od vsake-
ga posameznika«. Takšno stališče imenujemo moralni relativizem, je pa
za etiko ogrožajoče, saj vodi v poljubnost moralnega ravnanja, etiške sod-
be pa reducira na sodbe okusa.
O tem, da je moralni relativizem pogosto neutemeljeno stališče, pri-
ča obstoj moralnih sporov (Singer, 2008, str. 18). Če bi bile namreč mo-
ralne sodbe ekvivalentne sodbam okusa, se v etiki ne bi imeli glede česa
prepirati, tako kot se nima smisla prepirati, ali je boljši okus vanilje ali čo-
kolade: de gustibus non est disputandum (lat.) – o okusih ne razpravljamo.
Ravno dejstvo etiškega nestrinjanja pa nam kaže, da imajo moralne sod-
be univerzalno veljavnost: če menim, da je nekaj moralno sporno, tega ne
menim le zase, pač pa za slehernega moralnega vršilca. Če menim, da je
splav umor, potem ne mislim le, da se ga bom sam izogibal, pač pa, da bi
se ga morali izogibati vsi.
Moralni relativizem je pogosto naknadno stališče, ki ga imamo lah-
ko za posledico izogibanja moralni odgovornosti: kadar slutimo, da bi
lahko moralno ravnanje za nas predstavljalo izgubo, se lahko zatečemo k
relativizaciji moralnih stališč. Če vem, da prijatelj vara svojega partnerja
in mu laže glede svoje (ne)zvestobe, bom morda relativiziral njegovo rav-
nanje rekoč: »Saj ne moreš vedeti, kaj je prav; vsak par in posameznik se
mora sam odločiti glede tega.« Poleg same relativizacije moralnih sodb z
(morda nezavednim) namenom, da se izognemo posledicam moralnega
ravnanja, ljudje pogosto preinterpretiramo dejstva: če slutim, da nadreje-
ni spolno nadleguje sodelavko, morda mislim, da ji to vedênje šefa »skri-
voma« ugaja in da ga »že kako« spodbuja. Relativizacija moralnih stališč
in preinterpretacija dejstev sta trdovraten problem moralne motivacije
(glej spodaj).

28