Page 507 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

III.5 ∙ etika v ustvarjanju medijskih vsebin za otroke in mlade

vzpodbujanju in usmerjanju otrokove medijske kompetentnosti. Na otro-
kovo ravnanje z mediji bodo odločilno vplivali družinsko spremljanje me-
dijev in pogovori o njih. Otroke je treba uporabe medijev naučiti, zato je
nujno, da jih v zgodnjem otroštvu spremljajo skupaj s starši.
Medijska kompetentnost, ki jo imenujejo tudi medijska pismenost, je
vzgojni in izobraževalni cilj, eden najpomembnejših v sedanji in prihod-
nji medijski družbi. Strokovnjaki jo vidijo kot način, kako v največji mo-
žni meri izkoristiti medije in obenem čim bolj zmanjšati njihove neugod-
ne vplive. Pojem medijska kompetentnost torej pomeni vidik kritičnega
mišljenja, ki zajema dekodiranje, analizo, ocenjevanje in izdelavo medij-
skih sporočil (Lemish, 2003).
Otroci so z razvojem vedno bolj usposobljeni za razumevanje in de-
javno uporabo medijev. Osnovne spretnosti otrok pridobi v otroštvu, v
mladostništvu in odraslosti pa se te razvijejo v napredno medijsko kom-
petentnost, ki omogoča poglobljeno razumevanje medijskih sporočil in
kritično soočanje z njimi. Strokovnjaki jo vidijo kot proces, ki se razvija
vse življenje in ni omejen samo na miselne sposobnosti, temveč vključuje
tudi socialne spretnosti, ki določajo posameznikovo vsakdanje življenje.
Medijska kompetentnost v središče postavlja gledalca: potrebe, interpre-
tacijo, zadovoljstvo in socialni kontekst, ki obdaja televizijski svet (Lemi-
sh, 2003).
K osnovnim spretnostim medijske kompetentnosti še posebej sodi
razumevanje medijskega simbolnega sistema. Razumeti simbolno orga-
niziranost različnih otroških medijev je za otroke, ki živijo v izrazito me-
dijski družbi, ena najpomembnejših z mediji povezanih razvojnih nalog
(Nieding in Ohler, 2006).
Razlike, ki se pri otrocih pojavljajo v rokovanju z mediji, nastaja-
jo zaradi razlik v spoznavnem razvoju otrok in talentu, odvisne so od
poprejšnjih izkušenj z medijem, vpliva sorojencev in od splošne radove-
dnosti ter zanimanja za medij (Lemish, 2003). Za razvoj medijske pisme-
nosti so ključnega pomena tudi pogovori med otroki in starši. Otroci zelo
hitro ponotranjijo mnenja in sodbe staršev o medijih in kmalu dobijo ob-
čutek za socialni kontekst, v katerem z medijem rokujejo starši.
Ko otrok premore osnovno znanje o značilnostih medija, si z lastnim
odkrivanjem in preizkušanjem oblikuje dodatno razumevanje medijske
ponudbe. Tako se otroci učijo ravnati z mediji na dva načina: na eni stra-
ni jim izkušeni odrasti predstavljajo model, na drugi strani pa z lastnimi

505