Page 80 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

psiholog v dilemi: etične vsebine in etična zavest v praksi

uspešnosti. Razumevanje biologije moralnega vedenja človeka
lahko pripomore k sinergiji naših naravnih danosti in socialnih
spodbud za krepostno ter sočutno delovanje posameznika in
skupnosti.
Ključne besede: evolucija, nevrobiološke funkcije, biosocialni
konstrukt, empatija

Uvod
Biopsihološka perspektiva človekovega razpoloženja in delovanja prido-
biva vse pomembnejše mesto pri razumevanju naših emocionalnih stanj,
motivacij ter tudi osebnostnih lastnosti in vedenjskih vzorcev. Celovito
preučevanje moralnosti človeka vključuje poglobitev v biološke mehaniz-
me, kot so nevrologija osrednjega živčevja, endokrini sistem in epigenet-
ske modulacije. Ob tem je pomembno upoštevati dinamično interakcijo
z okoljskimi dejavniki, ki so prisotni že prednatalno in vseživljenjsko v
različni meri vplivajo na človekovo fiziologijo ter obratno. V nadaljevanju
bodo orisane vsebine, s katerimi želimo poglobiti razumevanje moralne-
ga delovanja človeka pri študentih biopsihologije in prispevati k uspeš-
nosti raziskovanja ter delovne prakse.

Jedro

Filogenetski razvoj
Človek je socialno, čuteče bitje, sposobno zavestnega premišljevanja in s
precejšno kapaciteto pomnjenja. Povezuje se v večje in manjše skupine ter
sporazumeva preko različnih komunikacijskih kanalov. Tekom evolucije
1
so se oblikovali in izpopolnili biološki programi , ki podpirajo sodelova-
nje, sočutje in skrb drug za drugega. Pred dvema milijonoma leti so se s
pojavom rodu Homo pričele prve očitne kolaboracije pri iskanju virov in
tekmovanju z ostalimi primati (Tomasello in Vaish, 2013). Okoli 400.000
let nazaj se pri rodu Homo heidelbergensis opazi prvo aktivno povezova-
nje v skupine za pridobivanje hrane. Vzajemnost, kooperativno razmišlja-
nje in izbiranje partnerja postanejo ključne komponente socialnega uspe-
1 Biološki programi so vedenjski vzorci, ki izhajajo iz bioloških mehanizmov, vklju-
čujoč kontinuirne interakcije geni – okolje (na ravneh nevronskega, endokrinega,
imunskega sistema itd.), ki do neke mere omogočajo tudi adaptacijo oz. odzivnost
na spremembe v življenjskem prostoru, to pa seveda zahteva določen čas, v kate-
rem se izpopolnijo sposobnosti in načini delovanja, ki ultimativno omogočajo več-
je možnosti preživetja in reprodukcije.

78