Page 85 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 85

I.5 ∙ biološke osnove moralnosti

            insuli, anteriornem cingulatnem korteksu in medialnem prefrontalnem
            korteksu. Empatična skrb je povezana z aktivacijo orbiofrontalnega kor-
            teksa, anteriornega cingulatnega korteksa, striatuma, amigdale, hipota-
            lamusa in periakveduktne sivine. Kognitivna empatija oz. zavzemanje
            perspektive vključuje dejavnost več predelov prefrontalnega korteksa in
            prekuneusa ter nevronsko aktivnost stika senčnega in temenskega režnja
            (Marsh, 2018; Stevens in Taber, 2021). Precej raziskav se osredotoča tudi
            na empatijo bolečine. Mrežje, ki se stimulira tako ob osebni izkušnji bole-
            čine kot ob opazovanju drugega in celo ob poslušanju ali branju o njegovi
            bolečini, vključuje cingulatni korteks, somatosenzorni korteks, insulo in
            periakveduktno sivino (Stevens in Taber, 2021). Mozaična aktivnost mo-
            žganov kaže na kompleksno uravnavanje vedenja.
                 Prenos informacij med nevroni poteka preko sinaptičnih stikov, bo-
            disi kemičnih ali električnih. Najpogosteje omenjeni nevromodulatorji
            moralnosti so oksitocin, dopamin in serotonin. Vplivajo na težnjo po so-
            cialnih stikih, navezovanje, zaupanje, afektivne odzive, razpoloženje, od-
            prtost doživljanja ter tudi na pristranskost, zavist in agresivnost. Velja
            omeniti še adrenalin in kortizol, ki se pospešeno sproščata med stresom
            in načeloma ne spodbujata prosocialnosti. Empatično doživljanje lahko
            vodi v osebni stres in kognitivno oceno, ki sproži socialni umik oz. samo-
            zaščitno delovanje (Stevens in Taber, 2021).


                 Potencial moralnosti
            Motnje empatije so lahko posledica možganskih poškodb, prirojenih
            nevroloških abnormalnosti ali kombinacije genetskih predispozicij in ne-
            ugodnih okoljskih dejavnikov, prisotnih zlasti prednatalno in v obdob-
            ju odraščanja. Glede na človekovo vseživljenjsko plastičnost možganov
            in tudi epigenoma se sposobnost moralnega vedenja lahko izboljša z upo-
            rabo tehnik, kot so čuječnost, meditacija, psihoterapevtski pristopi, in
            posredno tudi s spremembami načina življenja. V osnovi smo opremlje-
            ni z biološkimi programi za humanost, vzajemnost in sodelovanje, ki so
            se oblikovali skozi dolgo zgodovino in so v času hitrega tempa življenja
            ter individualistično usmerjene družbe precej na preizkušnji. Poznavanje
            biopsiholoških mehanizmov vedenja lahko prispeva k boljšemu razume-
            vanju moralnega ustroja človeka in ustvarjanju okolja za zdrave odnose s
            soljudmi ter z ostalo naravo.





                                                                               83
   80   81   82   83   84   85   86   87   88   89   90