Page 100 - Politike človekovih pravic
P. 100

2  Obrazi politik(e) in človekovih pravic

                Heywood (2007, str. 29–41) ter Lührmann idr. (2018) povzemajo v
                predlogu tipologije »treh oz. štirih svetov»: (1) kapitalizem »prvega
                sveta« oz. liberalne demokracije; (2) komunizem »drugega sveta« oz.
                volilne demokracije; (3) razvijajoči se »tretji sveta« oz. volilne avtokra-
                                           9
                cije ter (4) zaprte avtokracije.  Liberalna demokracija (del zahodnega
                dela sveta; op. avt.) oz. kapitalizem prvega reda predstavlja ideal na
                načelih človekovih pravic zgrajenega političnega sistema, ki je uteme-
                ljen na ponavljajočih se svobodnih, poštenih večstrankarskih volitvah,
                funkcionalni omejitvi ter razdelitvi oblasti, kjer so državljani enaki
                pred zakonom ter imajo zagotovljene splošne ter posebne individualne
                pravice (Heywood, 2007, str. 29–30). Na interaktivnem zemljevidu na
                sliki 2.3 je bilo leta 2022 kot stabilni primeri liberalnih demokracij pre-
                poznanih manj kot tretjina od skupaj 202 preučevanih držav (V-Dem,
                2023).
                  Moč tako v svetu politike kot politics predstavlja glavni razlog in hkrati
                tudi način oz. obliko politične podobe človekovih pravic. Z atributi regu-
                lacije in tudi prisile lahko država na svojem ozemlju kot edina v skrbi za
                reševanje problemov, povezanih z zagotavljanjem varnosti in svobode,
                uporabi tudi svojo politično moč prisile, kar pa v primeru neupraviče-
                nosti ali že zgolj raznolikih pogledov pri morebitni (ne)aktivaciji sredstev
                prisile lahko postane problem sam zase (Kennedy, 2004) – bodisi v od-
                nosu do posameznikov in skupin znotraj lastnega teritorija kot tudi do
                drugih držav ter širše mednarodne skupnosti. V tem kontekstu mora
                biti zato tudi politična znanost osredotočena prav na vsebine, povezane
                z bojem za vpliv in nadzor nad izvajanjem javne (oz. državne) moči, še
                prav posebej pa na to, kdo in na kakšen način to počne v imenu države
                oz. politike, kadar tega ne počne država s svojimi strukturami nepos-
                                                  10
                redno sama (Beetham, 1995, str. 9–10).  Kot ideal dobrega političnega
                sistema oz. režima z najvišjo možno stopnjo spoštovanja človekovih pra-
                vic in tako tudi najboljših vrednotno podprtih temeljev za vladanje v 20.
                stoletju danes velja politični režim liberalne demokracije. Ta je utemeljen
                na svobodnem izražanju volje posameznikov pri oblikovanju oblasti na

                  9
                  V volilnih demokracijah imajo državljani pravico do sodelovanja na ponavljajočih se, svobod-
                  nih in poštenih večstrankarskih volitvah. V volilnih avtokracijah imajo državljani pravico, da
                  na večstrankarskih volitvah izberejo glavnega izvršnega in zakonodajnega predstavnika, ven-
                  dar jim manjkajo nekatere svoboščine, kot sta svoboda združevanja ali izražanja, zaradi kate-
                  rih so volitve smiselne, svobodne in poštene. V zaprtih avtokracijah državljani nimajo pravice,
                  da bi na večstrankarskih volitvah izbrali vodjo vlade ali zakonodajno telo (V-Dem, 2023).
                 10
                  O tem podrobneje v nadaljevanju knjige, v poglavju o institucionalnih podobah politike kot
                  polity.

                            100
   95   96   97   98   99   100   101   102   103   104   105