Page 102 - Politike človekovih pravic

2 Obrazi politik(e) in človekovih pravic

ternjegovega odnosa do lastnih pravic, ki so najprej povezane z vse-
binami svobod in svoboščin ter z njimi povezanim razumevanjem
demokracije (Welzel idr., 2003).
Že zgodovinska politična misel, ki je bila prikazana v predhodnih
poglavjih, sedaj pa bo zgolj povzeta z vidika pomena človekovih pravic
za demokracijo, sporoča, da je niz emancipatornih pravic, zasidranih v
političnih načelih svobode in enakosti, gradnik demokracije (Beetham,
1999). Po Hobbesu bi tako življenje brez politične skupnosti pomenilo
brutalno vojno vseh proti vsem, zato naj absolutni suveren dobi pooblas-
tilo vseh ljudi, da jih bo v zameno za poslušnost zaščitil. Po Locku morajo
imeti ljudje možnost upora proti tiranu, zato sta potrebna tako politični
kot družbeni red, ob katerem bodo (po naravni poti) ljudje svobodni in
sami izbirali svojo politično oblast po današnjih normativih demokracije.
Demokracija in človekove pravice temeljijo na nizu skupnih načel, kot
so osebna svoboda, enaka in pravična zastopanost, vključenost, sodelova-
nje, integriteta, nenasilno reševanje sporov ter odgovornost. In – kot opo-
zarja Goodhart (2005) – konflikt med demokracijo ter človekovimi pra-
vicami nikoli ne obstaja sam po sebi, ampak se vedno pojavi v primerih
poskusov ali celo že namer zlorabe moči. Moč tako v primerih poseganj
v človekove pravice ni nujno uporabljena zgolj kot »tradicionalna«
kategorija moči nekoga nad nekom, ampak tudi kot dispozicionalni
koncept »grožnje«, kaj oz. kar bi se lahko zgodilo. A kot izpostavljajo
11
avtorji (v Gaus in D‘Agostino, 2013), se moč v demokracijah kaže kot
mnogo obvladljivejša, saj je sistem oblasti prav na temeljih zagovorni-
štva človekovih pravic širše in mnogo enakomerneje porazdeljen med
več oblastmi, kar oblast sicer dela »nemočno« (angl. powerless), politič-
ni sistem demokracije pa močan (angl. powerful).
Na podlagi takšnega dojemanja medsebojnega odnosa med demo-
kracijo in človekovimi pravicami pa tudi politično močjo zato velja, da
govorimo o medsebojno integralnih oz. soodvisnih konceptih, kjer vsak
od njih opredeljuje, podpira in razume drugega. Demokracija sama po
sebi zahteva visoko stopnjo priznavanja ter spoštovanja človekovih
pravic in prav tako obratno pričakujejo človekove pravice do demo-
kracije, zato je prav ter ne čudi, da je osrednje mesto družboslovnega,
politološkega raziskovanja človekovih pravic v odnosu do demokracije

11
To, da se moč nikoli dejansko ni izvajala, ne pomeni nujno tudi, da nikoli ni obstajala. To-
vrstna moč se torej nanaša na potencialni ali možni dogodek. Tipičen primer opisanega je
obdobje hladne vojne (1947–1991) ter izkazovanja opisane moči med Združenimi državami
Amerike in njenimi zaveznicami ter Sovjetsko zvezo in njenimi zaveznicami.

102