Page 74 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

4
so si fenotipsko podobni; (ii) številne genetske markerje za ločevanje starševskih
linij. QTL, ki vpliva na določeno fenotipsko lastnost, določimo glede na skupno po-
javnost markerja in fenotipske lastnosti. Primer raziskave mapiranja QTL za ank-
sioznost na miših si lahko ogledate na sliki 5.4.
Ta metoda ima slabo ločljivost za točno identifikacijo lokusov, dobro pa oceni, na
katerem kromosomu lokusi ležijo. Povečanje resolucije za identifikacijo lokusov
lahko dosežemo s povečevanjem rekombinacije genov; torej s križanjem več se-
lekcioniranih linij ali več generacij (F3, F4 ...). V praksi metoda QTL pomaga najti,
kje približno ležijo lokusi za izbrani znak; ko najdemo približno mesto na genomu,
preverjamo s sekveniranjem, funkcijo preverimo z genetsko spremenjenimi orga-
nizmi (knock-out ...) ipd.

5.3.2 Iskanje genov s pomočjo vezanega dedovanja
(angl. linkage mapping)

S pomočjo vezanega dedovanja testiramo, ali bolezen in določen alel izkazuje-
ta povezanost prenosa znotraj družine (Slika 5.5). Glavna ideja te metode je naj-
ti primerne markerje, ki se bodo dedovali skupaj (vezano) z določenim znakom,
npr. boleznijo. Če se marker veže blizu lokusa, ki kodira znak, se bosta znak in mar-
ker po rekombinaciji skupaj pojavljala pogosteje, kot bi naključno pričakovali (>
50 %). Za iskanje genov s pomočjo vezanega dedovanja potrebujemo nekaj več-
jih rodovniških dreves, na katerih zasledujemo vezano dedovanje DNK-markerja
in -znaka, npr. prisotnost določene bolezni. Ta metoda je uspešna pri lociranju ge-
nov, ki kodirajo posamezen znak. Glej primer na sliki 5.6.

Iskanje genov s pomočjo vezanega dedovanja zahteva veliko število majhnih ro-
dovnikov, s katerimi primerjamo npr. brate in sestre. Sorojenci z istimi biološki-
mi starši si lahko na lokusu (ne) delijo enega (50 %), dva (25 %) ali nobenega alela
(25 %). Primerjamo npr. sorojence, ki so si podobni v znaku x.
V primeru, da marker ni povezan z delom DNK, ki kodira znak x, obstaja 25-odsto-
tna verjetnost, da bosta sorojenca (podobna v x-znaku) podedovala bodisi enaka
dva ali nobenega alelna markerja, in 50-odstotna verjetnost, da bosta podedova-
la en enak alelni marker.
Če pa je marker povezan z delom DNK, ki kodira znak x, bo več kot 50 % bratov in
sester (ki so si podobni v znaku x) podedovalo več kot en enak alelni marker ozi-
roma jih bo več kot 25 % imelo enaka oba alelna markerja. Marker je blizu gena, ki
kodira bolezen. S to metodo lahko lokacijo gena določimo samo približno. Locira-
mo lahko samo gene z večjim učinkom.

Vezavno nesorazmerje je definirano kot povečana asociacija dveh alelov na veza-
nem lokusu, kot bi pričakovali pri naključni vezanosti. V dani družini se bolezen-
ski alel deduje vezano z markerjem B. Če imata alela A in B enako pojavnost 0,5,
4 Marker je gen ali zaporedje DNK z znano lokacijo na kromosomu.

74