Page 78 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

od genov do vedenja in naprej
6.1 Fenotip (F) = genotip (G) + okolje (O) + interakcija
genotipa in okolja (GxO)

zraz fenotip (F) = genotip (G) + okolje (O) + interakcija genotipa in okolja (GxO)
nam pove, da je fenotip posledica genotipa, okolja in njune interakcije. V popu-
Ilacijski genetiki variabilnost fenotipov izrazimo kot Var(F) = Var(G) + Var(O) + 2
Cov(G,O). Kovarianca je posledica interakcij med geni in okoljem. Variabilnost v fe-
notipu tako razložimo kot posledico variabilnosti v genskem zapisu, okolju in nju-
nih interakcijah.

Okolje lahko vpliva na izražanje (ekspresijo) genov (regulacija izražanja), nastanek
proteinov, delovanje celic, zgradbo in funkcijo možganov (učenje). Variabilnost v
okoljskih dejavnikih običajno prispeva približno 50 % k variabilnosti vedenjskega
fenotipa.
Okolje v različni meri vpliva na izražanje fenotipskih znakov. Znaki, na katere oko-
lje vpliva bolj, so plastični. Tisti, na katere ima okolje malo vpliva, pa so kanalizi-
rani. Genski zapis, ki vpliva na izražanje plastičnega znaka, tako lahko ob različnih
pogojih okolja vpliva na nastanek različnih fenotipskih lastnostih. Genski zapis, ki
vpliva na izražanje kanaliziranega znaka, pa tudi ob različnih okoljskih dejavnikih
rezultira v enak oziroma podoben fenotip. Organizem lahko svoj fenotip prilagodi
okolju (spremembam v okolju) znotraj lastne reakcijske norme, tj. dedno določene
možnosti delovanja in odzivanja organizma na zunanje ter notranje dražljaje, vpli-
ve. Različni genotipi imajo seveda lahko različne reakcijske norme.

6.2 Vpliv genskega zapisa, skupnega in ločenega okolja

Poznavanje genetske sorodnosti oziroma genetskega koeficienta podobnosti
(npr. 0.5 med sorojenci, ki imajo v povprečju polovico genov enakih) nam ob oce-
ni podobnosti fenotipov omogoči oceniti, koliko k fenotipski različnosti prispe-
va variabilnost genskega zapisa in koliko variabilnost okoljskih vplivov. Tradicio-
nalno vplive okolja na izražanje fenotipa pri genetsko sorodnih ljudeh delimo na
skupne in ločene. Primer skupnega vpliva okolja (angl. shared environment) soro-
jencev je družinsko okolje. K ločenemu oziroma individualnemu okolju (angl. non-
shared environment) štejemo okoljske vplive, ki si jih sorojenci ne delijo ali se na-
nje drugače odzovejo.
Razmerje med vplivi genskega zapisa, skupnega in ločenega okolja na variabil-
nost fenotipa se tekom življenja spreminja predvsem zaradi postopnega zmanj-
ševanja vpliva skupnega okolja. Vpliv skupnega okolja na podobnost fenotipa je
pogosto pomemben v otroštvu, po adolescenci je ta vpliv neznaten. Vpliv genov
na podobnost v neki lastnosti se skozi ontogenijo (ali ontogenezo) osebka spre-
minja. Praviloma se podobnost v fenotipu pri genetsko podobnih posameznikih
s starostjo povečuje. Npr., raziskava na dvojčkih na Finskem je pokazala, da je pit-
je alkohola pri štirinajstletnikih povezano predvsem s skupnimi okoljskimi fak-
torji, pri 18 letih pa je že bolj povezano z genetskimi faktorji (Rose in Dick, 2005)

78