Page 97 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

biologija stresa

Slika 7.6: Os hipotalamus – hipofiza – nadledvična žleza in njene negativne povratne zanke
Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Basic_HPA_Axis.jpeg.

– supresija življenjsko (akutno) manj pomembnih funkcij (reprodukcija, im-
unski sistem, prebava, rast, bolečina).

7.3 Funkcije možganov pri stresnem odzivu
Možgani so ključni pri percepciji ogrožajočih dražljajev, njihovem procesiranju in
odzivu nanje. Ker je težko točno določiti, katere regije so vključene v stresni odziv,
to pogosto ugotavljamo glede na obstoječe patologije.

Poleg hipotalamusa in hipofize imajo pri stresnem odzivu pomembno vlogo tudi
drugi deli CNS, kot so prefrontalni korteks (angl. prefrontal cortex – PFC), striatum,
amigdala, hipokampus in jedra v možganskem deblu. Vsi ti deli imajo številne re-
ceptorje za kortizol in vsebujejo (nor)adrenalinske živčne poti (Slika 7.7).
Osrednjo vlogo pri stresnem odzivu ima hipotalamus, ki sprejema signale iz senzo-
ričnega korteksa, amigdale in hipokampusa, povezuje živčni in endokrini sistem
(dvosmerna povezava), regulira sproščanje CRF/CRH (ACTH in kortizola), modulira
izločanje noradrenalina (NA) iz jedra locus coeruleus (LC), modulira izločanje beta
endorfinov in regulira izločanje GnRH. Večina teh poti je dvosmernih, saj hipotala-
mus regulira nastajanje/sproščanje kortizola, spolnih hormonov, beta endorfinov
in noradrenalina preko negativnih povratnih zank. Vsi ti fiziološki mehanizmi so
kompleksno prepleteni (Slika 7.8).

97