Page 92 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

od genov do vedenja in naprej
7.1 Osnove stresnega odziva

alter Cannon (1926) je stres definiral kot odziv telesa na ogrožajoče
1
dražljaje, ki porušijo notranje ravnotežje (homeostazo ). Opisal je tudi
Wvedenjski odziv na stres, t. i. boj ali beg (angl. fight or flight). Pri definici-
ji stresa se homeostaza nanaša predvsem na dinamično ravnotežje med simpatič-
nim in parasimpatičnim avtonomnim živčnim sistemom (angl. autonomic nervo-
us system – ANS).
Kasneje je Hans Seyle (1936) stres definiral kot nespecifičen odziv telesa na zahte-
ve okolja (angl. the non-specific response of the body to any demand placed upon it);
opisal je stresno os, tj. os hipotalamus – hipofiza – nadledvična žleza (t. i. os HPA,
iz angl. hypotalamus-pituitary-adrenal axis), uvedel pojma evstres in distres ter opi-
sal tri faze stresa: alarmno fazo, upor (odpornost) in izčrpanost (Slika 7.1). Do da-
nes smo dobili že vrsto različnih definicij za stres; pri vseh pa ostaja stalnica, da je
stres povezan z »močno porušenim notranjim ravnotežjem«. Npr., stres je posledi-
ca pogojev, ko okoljske zahteve presežejo naravno sposobnost telesa za regulaci-
jo homeostaze (Koolhaas idr., 1999).

Slika 7.1: Tri faze stresa: alarmna faza, upor (odpornost) in izčrpanost
Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Stress_(biology)#/media/File:General_Adaptation_Syndrome.jpg.

1 Homeostaza: biokemijski procesi v telesu težijo k ravnotežju.

92