Page 134 - Naša pedagoška pot

Spomini zaposlenih, študentov in diplomantov

vanja matematike in prišla do spoznanja, da je matematika tisto področje, za
katero lahko ure in ure iščem nove ideje in pristope, kako jo približati učečim
in deliti navdušenje nad njo. Moja nadaljnja poklicna pot je povezana tako s
Pedagoško fakulteto kot s poučevanjem matematike, ki starogrško pomeni
»ljubezen do učenja«. Vsak dan se rada učim o matematiki in rada poučujem
didaktiko matematike.

Dr. Barbara Zorman (visokošolska učiteljica)
Smetanasto rumena stavba naše »mame fakultete« je bila v mojem zaznav-
nem polju dolgo nekaj takega kot zrak – vselej tu, neizogibna. Mimo nje sem
se vlekla v šolo, mimo nje sem hitela v Bošadrago, kjer smo se v Istranki skri-
vali pred ocenami, tu je začenjala študij moja ljuba srednješolska prijateljica,
ko sem leta 1991 zapuščala Koper (so long, backwater, see ya never!), mimo
nje sem preskakovala stopnice do očeta, ko je delal na Zavodu ... Od nek-
daj tu, neizogibna, v svoji smetanasti ali morda zavajon rumenini zlita s stav-
bami na Cankarjevi ... a v svoji neizogibnosti nevidna ... dokler ni nekega
dne izstopila iz ozadja in mi ponudila zavetje. Po sedmih letih poučevanja
na neki drugi fakulteti leta 2011 tam nenadoma ni bilo več prostora zame.
Svojo stisko sem zaupala Vidi Medved Udovič in zaradi njenega truda ozi-
roma po nekakšnem čudnem presečišču silnic sem bila kmalu zaposlena na
PEF-u. Adijo, prekarnost, adijo, neprespane noči, dober dan, piškoti v sejni
sobi! Dober dan, glasba, ki sili iz vsake niše v stavbi, dober dan, veseli študen-
tje (no, večinoma), dober dan, kolegi, s katerimi lahko vedno poklepetaš in se
nasmejiš, dober dan, šefica, ki išče najboljše v tebi. Saj ni vedno vse tako lepo,
kot zdaj zapisujem, in sentimentalna sem, vem, a ne morem si pomagati: rada
te imam, PEF!

Dr. Mojca Žefran (visokošolska učiteljica)
Ko sem pred štirinajstimi leti prišla na Pedagoško fakulteto kot asistentka, me
je preplavljala mešanica občutkov – od navdušenja, da mi je uspelo dobiti za-
poslitev, ki sem si jo od vedno želela, do negotovosti, ali bom sploh zmogla
uspešno opravljati vse naloge. Priznati moram, da sem se najprej kar lovila,
ampak v kolektivu sem že od vsega začetka prejela toliko podpore in spod-
bude, da sem hitro videla, da sem prišla na pravo mesto. Sedaj se s ponosom
ozrem nazaj, ko vidim, koliko smo s kolegicami na našem področju dosegle,
najbolj od vsega pa še danes najbolj cenim vezi, ki smo jih v teh letih stkale,
saj nismo le sodelavke, ampak dobre prijateljice. Veliko mi pomeni tudi to,
da se dobro razumem tudi z ostalimi sodelavci in sodelavkami in nenazadnje
tudi s študenti in študentkami – vse to me vedno napolni s pozitivno ener-

134