Page 115 - Mirko Slosar Glasbenik svojega časa

Pravljica z glasbo

Otroci se nikoli ne naveličajo pravljic, saj jim prinašajo občutek varnosti,
rešujejo njihove strahove in dileme ter jih učijo čustev in razumevanja same-
ga sebe ter sveta okoli njih. V pravljicah je svet urejen po smiselnih pravilih,
kjer se zdi, da ni ničesar naključnega, kar otrokom daje občutek stabilnosti.
Čeprav se včasih pojavijo presenečenja, se zdi, da pravočasno pride do čude-
žev – pojavijo se čudežne osebe ali predmeti, ki glavnim junakom pomagajo
rešiti nastale težave, kar otrokom pomaga premagovati strahove. Pri branju
pravljic opazijo, da je zlo vedno kaznovano, kar jim daje upanje, da se bo na
koncu vse rešilo. Tako se lažje spopadajo z realnostjo. Pravljice jim omogo-
čajo prepoznavanje različnih čustev, ne le ljubezni, temveč tudi strahu, lju-
bosumja, negotovosti, sovraštva in zavisti. Spremljanje likov v zgodbah jim
pomaga razumeti in obvladovati lastna čustva ter se lažje soočiti z življenj-
skimi izzivi. Skozi pravljice tudi sočustvujejo s trpljenjem drugih, kar prispeva
k njihovemu občutku pripadnosti in razumevanja univerzalnosti človeških
čustev. To jim daje občutek, da s svojimi občutki niso sami, kar jim olajša spre-
jemanje in obvladovanje lastnih čustev (Kucler, 2002).
Pravljice pa otroke ne le zabavajo, temveč jih tudi vzgajajo in poučujejo
na način, ki je zanje razumljiv. Skozi zgodbe otrok razvija svoj kognitivni in
čustveni svet ter se uči, kako živeti polno življenje, ki sega onstran zgolj zuna-
njih vidikov. Če spozna določene nauke skozi doživetja glavnih junakov, si jih
bo bolj zapomnil, kot če mu jih samo povemo. Pravljice nosijo v sebi številne
resnice, napotke, ljubezen, znanje in izkušnje, ki lahko otroka oblikujejo v ču-
teče bitje. Kazen in strah, tako v resničnem kot v domišljijskem svetu, služita
kot sredstvo za odvračanje od zločina, kar pravljice postavlja tudi v moralni
kontekst – zlo je vedno kaznovano, dobro pa nagrajeno, kar otroku pomaga
razvijati moralno zavest. Pravljice ga učijo, da življenje ni vedno lahko in da je
za dosego nečesa včasih potrebno trdo delo. Otroci skozi pravljice spozna-
vajo različne kulture, tradicije, običaje in življenjske razmere likov, ob katerih
sočustvujejo (Kucler, 2002).

Pravljica z glasbo
»Brez pravljice ni otroštva« (Zalokar Divjak, 2002, str. 1), slišimo govoriti odra-
sle osebe, saj odpira vrata v čaroben svet otroške domišljije, ki je brez pravljic
nepredstavljiv. Pravljica je tisto čudežno zdravilo, ki bi ga moral v svojem ot-
roštvu prejeti vsak otrok. Ob poslušanju ga besedna vsebina prevzame, spro-
sti, lahko si oblikuje predstave o glavnih junakih, spozna kraj in čas dogajanja,
pravljica ga popelje ga v svet preteklosti, v zgodovinski čas, v čas domišljijskih
junakov, spoznava bogastvo jezika, oblikuje miselne predstave in se istoveti
z glavnimi junaki. Vživi se v njihove občutke, doživetja in izzive ter skozi njih

115