Page 115 - Mirko Slosar Glasbenik svojega časa
P. 115

Pravljica z glasbo

               Otroci se nikoli ne naveličajo pravljic, saj jim prinašajo občutek varnosti,
             rešujejo njihove strahove in dileme ter jih učijo čustev in razumevanja same-
             ga sebe ter sveta okoli njih. V pravljicah je svet urejen po smiselnih pravilih,
             kjer se zdi, da ni ničesar naključnega, kar otrokom daje občutek stabilnosti.
             Čeprav se včasih pojavijo presenečenja, se zdi, da pravočasno pride do čude-
             žev – pojavijo se čudežne osebe ali predmeti, ki glavnim junakom pomagajo
             rešiti nastale težave, kar otrokom pomaga premagovati strahove. Pri branju
             pravljic opazijo, da je zlo vedno kaznovano, kar jim daje upanje, da se bo na
             koncu vse rešilo. Tako se lažje spopadajo z realnostjo. Pravljice jim omogo-
             čajo prepoznavanje različnih čustev, ne le ljubezni, temveč tudi strahu, lju-
             bosumja, negotovosti, sovraštva in zavisti. Spremljanje likov v zgodbah jim
             pomaga razumeti in obvladovati lastna čustva ter se lažje soočiti z življenj-
             skimi izzivi. Skozi pravljice tudi sočustvujejo s trpljenjem drugih, kar prispeva
             k njihovemu občutku pripadnosti in razumevanja univerzalnosti človeških
             čustev. To jim daje občutek, da s svojimi občutki niso sami, kar jim olajša spre-
             jemanje in obvladovanje lastnih čustev (Kucler, 2002).
               Pravljice pa otroke ne le zabavajo, temveč jih tudi vzgajajo in poučujejo
             na način, ki je zanje razumljiv. Skozi zgodbe otrok razvija svoj kognitivni in
             čustveni svet ter se uči, kako živeti polno življenje, ki sega onstran zgolj zuna-
             njih vidikov. Če spozna določene nauke skozi doživetja glavnih junakov, si jih
             bo bolj zapomnil, kot če mu jih samo povemo. Pravljice nosijo v sebi številne
             resnice, napotke, ljubezen, znanje in izkušnje, ki lahko otroka oblikujejo v ču-
             teče bitje. Kazen in strah, tako v resničnem kot v domišljijskem svetu, služita
             kot sredstvo za odvračanje od zločina, kar pravljice postavlja tudi v moralni
             kontekst – zlo je vedno kaznovano, dobro pa nagrajeno, kar otroku pomaga
             razvijati moralno zavest. Pravljice ga učijo, da življenje ni vedno lahko in da je
             za dosego nečesa včasih potrebno trdo delo. Otroci skozi pravljice spozna-
             vajo različne kulture, tradicije, običaje in življenjske razmere likov, ob katerih
             sočustvujejo (Kucler, 2002).

             Pravljica z glasbo
             »Brez pravljice ni otroštva« (Zalokar Divjak, 2002, str. 1), slišimo govoriti odra-
             sle osebe, saj odpira vrata v čaroben svet otroške domišljije, ki je brez pravljic
             nepredstavljiv. Pravljica je tisto čudežno zdravilo, ki bi ga moral v svojem ot-
             roštvu prejeti vsak otrok. Ob poslušanju ga besedna vsebina prevzame, spro-
             sti, lahko si oblikuje predstave o glavnih junakih, spozna kraj in čas dogajanja,
             pravljica ga popelje ga v svet preteklosti, v zgodovinski čas, v čas domišljijskih
             junakov, spoznava bogastvo jezika, oblikuje miselne predstave in se istoveti
             z glavnimi junaki. Vživi se v njihove občutke, doživetja in izzive ter skozi njih


                                                                            115
   110   111   112   113   114   115   116   117   118   119   120