Page 113 - Mirko Slosar Glasbenik svojega časa

6

6 Pravljica

Pravljica glede na vsebino sodi v literarno zvrst leposlovja. Leposlovje lahko
razdelimo na več podzvrsti, med katerimi so epika, lirika in dramatika. Osre-
dotočili se bomo na epsko leposlovje, saj pravljica pripoveduje, kar grški pre-
vod besede »epos« označuje kot epiko. V tej zvrsti so pomembni dogodki in
razpravljanje o življenjskih izzivih ter vrednotah. Za pravljice je značilen epski
slog, ki omogoča obsežne možnosti, kot so raznolikost krajev in časov, razi-
skovanje človeške psihe, lastna presoja o likih ter spreminjanje zgodovinskih
dogodkov. Epska literatura zajema različne oblike, med katerimi so bajka, pri-
povedka, legenda, pravljica, basen, balada, romanca, novela, roman, povest
in druge (Trdina, 1975).
Pravljice, kot jih razlaga Slovar slovenskega knjižnega jezika (»Pravljica«,
2
b. l.), so pripovedi, v katerih se dogajajo neverjetne stvari, ki so mogoče le
v svetu domišljije, in kjer ponavadi zmaga dobro. To je literarna zvrst, ki je
med otroki zelo priljubljena. Zanje je vsebina pravljice prepričljiva, ker je v
skladu z njihovim razmišljanjem in doživljanjem sveta (Zalokar Divjak, 2002).
Pravljica, kot razlaga Silva Trdina (1975), temelji izključno na domišljiji. Na živ-
ljenje gleda skozi otroško naivnost, upodablja situacije in ne sledi naravnim
zakonom. Značilno je, da sta kraj in čas dogajanja neopredeljena (pogosto
se gibamo med različnimi kulturami in tako naletimo na ponavljajoče se mo-
tive). V različnih državah pisatelji na začetku pogosto uporabljajo podobne
ali celo enake besedne zveze (npr. »Once upon a time« Angleži, »Il etait une
fois« Francozi, »C'era una volta « Italijani, »Nekoč je bilo« Slovenci). Osebe so
neopredeljene (npr. samo kralj, imenitna dama, deklica ali izmišljena imena),
pogosta so ljubezenska nasprotja (pojavljajo se le dobri in grdi, lepi in hudob-
ni, pri čemer dobro vedno zmaga nad slabim, pravica in resnica sta vedno na-
grajeni, medtem ko je slabo kaznovano). Pogosto se ponavljajo posamezne
besede ali celo stavki, pojavljajo se tudi ljudska števila (npr. tri, sedem, devet),
pravljični predmeti (kot je mošnja, ki se nikoli ne izprazni) in pravljična bitja
(kot so palčki, čarovniki, duhovi, zmaji, krilati konji). Narava ima v pravljicah
pogosto nadnaravno moč (npr., pred sto leti so ljudje okameneli in se nato
spet vrnili v človeško podobo). Junaki so v določeni meri tipizirani (npr., kralj
je vedno mogočen, princ je lep, mačeha je nesramna) in konci pogosto sledi-
jo podobnemu vzorcu (npr. »Živela sta srečno in imela veliko otrok«).

113