Page 114 - Mirko Slosar Glasbenik svojega časa

Pravljica

Kos (2001) piše, da je pravljica definirana kot kratka pripoved, napisana v
verzih ali prozi. Primerja jo s pripovedko; slednja je tradicionalna zgodba,
ki večinoma izvira iz ljudskega izročila (podobno kot pravljica) in vključuje
motive iz preteklosti, zgodovine ali sodobnega vsakdana. Liki in dogodki v
pripovedki so pogosto mitični, nestvarni, čudežni in neverjetni, povezani z
določenim okoljem (geografsko, socialno ali vsakdanje). Kar pravljico ločuje
od pripovedke, je, da so dogodki in liki v pravljici pomešani s stvarnostjo, ki
je verjetna; torej niso omejeni na določen zgodovinski čas in prostor, ampak
so abstraktnejši.
Med značilnostmi pravljic izstopa posebna stopnja svobode, saj niso ome-
jene s stvarnostjo, kot je npr. kratka pripovedka. Lahko črpajo snov iz različnih
virov, vendar jo vedno prilagodijo svojim lastnim pravilom. So preproste, in-
timne, optimistične ter prenašajo občutek gotovosti, zaupanja v prihodnost
in upanja na srečen razplet težav. Pravljice ne poudarjajo individualnosti, saj
junaki pogosto niti nimajo lastnih imen ali pa so ta izmišljena (kot npr. Rde-
ča kapica, Trnuljčica, Pepelka, mala morska deklica ...). Prav tako ne posveča-
jo pozornosti prostoru – zanje je pomembna le osnovna shema dogajanja,
medtem ko je konkreten prostor nepomemben (Goljevšček, 1991).
Bettelheim (1999) meni, da otroci radi poslušajo pravljice, ker izhajajo iz
njihovega notranjega psihološkega in čustvenega stanja. S pomočjo pra-
vljic otrok razkriva svojo lastno identiteto in smisel življenja. Sporočajo mu
prepričanje, da je srečno življenje mogoče le z medsebojno povezanostjo z
drugimi ljudmi ter s pogumnim soočanjem z izzivi, ki se pojavijo na poti. Pra-
vljice hrabrim posameznikom obetajo pomoč prijaznih sil, opozarjajo pred
strahom in poudarjajo pomen odprtosti in pogumne drže. Kot piše Alenka
Goljevšček (1991), večina strokovnjakov za pedagogiko in pedopsihologijo
verjame, da so pravljice izjemno učinkovito vzgojno orodje za otroke, saj lah-
ko preko njih razmišljajo o pomembnih življenjskih izzivih – npr., ali slediti
impulzu užitka, ki spodbuja k takojšnji zadovoljitvi želje in maščevanju tistim,
ki nas ovirajo, ali pa načelu realnosti, ki zahteva odložitev zadovoljstva zaradi
dolgoročnega cilja. Pravljice otroka nikoli ne prisilijo v dokončno odločitev,
temveč mu pokažejo, da je razvoj od manj primernega k primernejšemu rav-
nanju mogoč, pri čemer otrok sam sprejema odločitve. Obdobje, ko otrok
sprejema pravljice, se imenuje tudi »magično« življenjsko obdobje, saj otrok
ne ločuje jasno med čudežnim in realnim ter realnost dojema skozi prizmo
lastnih želja in potreb. Pravljice mu torej pomagajo razvijati notranjo moč,
razumevanje in čustvovanje ter urejati notranji kaos, s čimer prenašajo kon-
flikte iz notranjosti v zunanji svet in sproščajo psihične napetosti (Goljevšček,
1991).

114