Page 74 - Samomorilno vedenje mladostnikov

Na samomorilno stisko mladostnika kažejo spremembe v vedenju (npr. umik iz socialnih
stikov, zloraba alkohola, drog, izrazit cinizem) ali razpoloženju (npr. povečani občutljivosti,
impulzivnosti, znaki depresije, obupa, ujetosti, nemoči, jeze, tesnobe). Ne drži mit, da če
nekdo o samomoru govori, tega ne bo naredil. Vedenja, ki jih moramo vzeti še posebej res-
no, so: nevarno in tvegano vedenje, poslavljanje od prijateljev, sošolcev, družine, pripra-
va sredstev (vrv, zaloga tablet, strelno orožje …), razdajanje dragocene lastnine, nenadno
zanimanje za religijo ali njena opustitev, preokupiranost s smrtjo in umiranjem, prejšnji
poskusi samomora… Besede, ki sporočajo veliko stisko so posredne: »Utrujen sem od živ-
ljenja, ne morem več naprej.«, »Moji družini bi bilo bolje brez mene.«, »Saj ne bi bilo niko-
mur mar, če me ne bi bilo več.«, »Le stran hočem.« Kmalu me ne bo več.«, »Kmalu ti ne bo
več treba skrbeti zame.« ali neposredne: »Odločil sem se, da se bom ubil.«, »Želim si, da bi
bil mrtev.«, »Naredil bom samomor.«, »Vse bom končal.« »Če se (to ali to) ne bo zgodilo, se
bom ubil.« (Poštuvan, 2024).

Samopoškodovalno vedenje lahko prepoznamo po kombinaciji različnih vedenj/stanj, kot
so pogoste, nepojasnjene poškodbe (ureznine, modrice, opekline ipd.), posameznik se lah-
ko izogiba aktivnostim kot je kopanje, športna vzgoja, kjer bi poškodbe lahko bile vidne,
nosi majice z dolgimi rokavi, četudi je vroče, prikriva zapestja s trakovi, rutami, umikanje v
osamo … Od samomorilnega vedenja se razlikuje po tem, da pri samopoškodovanju nače-
loma ni prisotna želja umreti, je pa pri posameznikih, ki se samopoškodujejo, večja verje-
tnost, da umrejo zaradi samomora (Borko, 2021; Poštuvan idr., 2024). Poleg tega je možno,
da se posameznik samopoškoduje po vitalnih predelih telesa ali v stanju omame in s tem
naraste tveganje smrti. Mladostniki izberejo samopoškodovalno vedenje, kot strategijo
spoprijemanja (in preživetja) s težavami in stiskami, ki jih občutijo. Običajno se mladostnik
samopoškoduje z namenom, da bi zmanjšal svojo duševno stisko (Cerar idr, 2011).

V kolikor izvajalec delavnic prepozna mladostnika v stiski tekom delavnice je izjemno
pomembno, da se z njim pogovori. Tako pokaže, da je pogovor o doživljanju primeren in
sprejemljiv ter da se duševnih stisk ni potrebno sramovati. Vse to so pomembna sporočila
za mladostnika.

Izvajalec lahko pogovor izvede po koncu delavnice ali po potrebi tudi tekom delavnice, na
način, da eden od izvajalcev nadaljuje z izvedbo delavnice, drug pa se na samem (v drugem
prostoru) pogovori z mladostnikom v stiski. Namen pogovora z mladostnikom ni reševanje
njegovih težav, temveč prepoznava stiske in ustrezno ukrepanje, kar v prvi vrsti zajema ob-
veščanje svetovalnega delavca na šoli in nadaljnjo obravnavo mladostnika pri njem.

72