Page 74 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 74
musica et artes
tnik Champigny; Janko, Minkin dragi, je vojak v avstrijski vojski in tako
Champigny vabi Minko v širni svet, a ona se na koncu le odloči za svojega
Janka; veselje pa povzroči tudi novica, da je Napoleon razglasil ustanovitev
Ilirskih provinc. V predelavi omenjenega libreta je torej mogoče zaslediti
tudi izrazito domoljubno noto, ki odslikava spremenjene družbeno-politič-
ne razmere po koncu prve svetovne vojne. Glasbeni material je sicer ostal
Foersterjev, izdelava, izpeljava ter instrumentacija pa so bile Poličeve. Tako
je opera dobila povsem novo barvo in prav tako novo tehnično izdelavo.58
Vendar Poličeva predelava še zdaleč ni doživela takšnega uspeha kot Jeraje-
va pred petnajstimi leti. Kritiki so najbolj negativno ocenili to, da se Polič
tako v glasbenem kot v vsebinskem smislu ni držal Foersterjevega izvirni-
ka in da je s tem deloma zabrisal operni značaj.59 Tako se Poličeva varianta
ni prijela in je tudi večina nadaljnjih uprizoritev temeljila na verziji iz leta
1922,60 ki ji je dirigent Rado Simoniti ob izvedbi 27. maja 1953 v svoji instru-
mentaciji dodal še narodni Potrkan ples.61
Sicer pa velja, da so Slavčku domala vsi dirigenti in režiserji vsake nove
uprizoritve kaj dodajali, črtali ali spreminjali. Zatorej so, ker je izvirna parti-
tura dolgo časa veljala za izgubljeno, dirigenti tako v Ljubljani kot v Mariboru
predstave vselej dirigirali iz predelanega, prečrtanega, dodanega in zlepljene-
ga (na koncu tudi že povsem razpadajočega) klavirskega izvlečka na podla-
gi tiskane izdaje ljubljanske Glasbene matice iz leta 1901.62 Šele ko sta dirigent
Lovrenc Arnič in režiser Henrik Neubauer pripravljala uprizoritev opere 4.
oktobra 1984, se je malo pred premiero v enem izmed arhivskih depojev v za-
vodu našla fotokopija rokopisa originalne operne partiture. V njej je kopiran
tudi žig z besedilom Ljudska republika Slovenija, Slovensko narodno gledališče v
Ljubljani ter z republiškim grbom. Kopija je torej nastala kakšnih dvajset let
58 Henrik Neubauer, »Vodnik po operah slovenskih skladateljev«, in Matija Bravničar, »Anton Fo-
erster: Gorenjski slavček«, v Gledališki list SNG Opere in baleta Ljubljana (Ljubljana: SNG Ljublja-
na, 2000).
59 Slovenec, 1937, št. 2, 13; Glej tudi: Slovenski narod, 1937, št. 267, 8 idr.
60 Jerajevi priredbi Slavčka je bilo tako mogoče prisluhniti še v sezonah 1939/40, 1943/44 in 1952/53,
Poličevi pa zgolj v sezoni 1937/38.
61 Le-ta, kot zapiše Borut Smrekar, ostaja vprašljiv tako v dramaturškem kot tudi v glasbenem pogle-
du. Smrekar, »Foersterjevi operi«, 96.
62 Leta 1901 je Glasbena matica v Ljubljani izdala klavirski izvleček opere s slovenskim in nemškim
besedilom in ga kot darilo posredovala svojim članom. Za tisk je poskrbela dunajska založba Josip
Eberle & Co.
72
tnik Champigny; Janko, Minkin dragi, je vojak v avstrijski vojski in tako
Champigny vabi Minko v širni svet, a ona se na koncu le odloči za svojega
Janka; veselje pa povzroči tudi novica, da je Napoleon razglasil ustanovitev
Ilirskih provinc. V predelavi omenjenega libreta je torej mogoče zaslediti
tudi izrazito domoljubno noto, ki odslikava spremenjene družbeno-politič-
ne razmere po koncu prve svetovne vojne. Glasbeni material je sicer ostal
Foersterjev, izdelava, izpeljava ter instrumentacija pa so bile Poličeve. Tako
je opera dobila povsem novo barvo in prav tako novo tehnično izdelavo.58
Vendar Poličeva predelava še zdaleč ni doživela takšnega uspeha kot Jeraje-
va pred petnajstimi leti. Kritiki so najbolj negativno ocenili to, da se Polič
tako v glasbenem kot v vsebinskem smislu ni držal Foersterjevega izvirni-
ka in da je s tem deloma zabrisal operni značaj.59 Tako se Poličeva varianta
ni prijela in je tudi večina nadaljnjih uprizoritev temeljila na verziji iz leta
1922,60 ki ji je dirigent Rado Simoniti ob izvedbi 27. maja 1953 v svoji instru-
mentaciji dodal še narodni Potrkan ples.61
Sicer pa velja, da so Slavčku domala vsi dirigenti in režiserji vsake nove
uprizoritve kaj dodajali, črtali ali spreminjali. Zatorej so, ker je izvirna parti-
tura dolgo časa veljala za izgubljeno, dirigenti tako v Ljubljani kot v Mariboru
predstave vselej dirigirali iz predelanega, prečrtanega, dodanega in zlepljene-
ga (na koncu tudi že povsem razpadajočega) klavirskega izvlečka na podla-
gi tiskane izdaje ljubljanske Glasbene matice iz leta 1901.62 Šele ko sta dirigent
Lovrenc Arnič in režiser Henrik Neubauer pripravljala uprizoritev opere 4.
oktobra 1984, se je malo pred premiero v enem izmed arhivskih depojev v za-
vodu našla fotokopija rokopisa originalne operne partiture. V njej je kopiran
tudi žig z besedilom Ljudska republika Slovenija, Slovensko narodno gledališče v
Ljubljani ter z republiškim grbom. Kopija je torej nastala kakšnih dvajset let
58 Henrik Neubauer, »Vodnik po operah slovenskih skladateljev«, in Matija Bravničar, »Anton Fo-
erster: Gorenjski slavček«, v Gledališki list SNG Opere in baleta Ljubljana (Ljubljana: SNG Ljublja-
na, 2000).
59 Slovenec, 1937, št. 2, 13; Glej tudi: Slovenski narod, 1937, št. 267, 8 idr.
60 Jerajevi priredbi Slavčka je bilo tako mogoče prisluhniti še v sezonah 1939/40, 1943/44 in 1952/53,
Poličevi pa zgolj v sezoni 1937/38.
61 Le-ta, kot zapiše Borut Smrekar, ostaja vprašljiv tako v dramaturškem kot tudi v glasbenem pogle-
du. Smrekar, »Foersterjevi operi«, 96.
62 Leta 1901 je Glasbena matica v Ljubljani izdala klavirski izvleček opere s slovenskim in nemškim
besedilom in ga kot darilo posredovala svojim članom. Za tisk je poskrbela dunajska založba Josip
Eberle & Co.
72
