Page 45 - Hozjan, Dejan, ur., 2015. Razvijanje kakovosti na Univerzi na Primorskem. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 45
razvijanje kulture kakovosti in odličnosti – kriza in izzivi za humanistiko
Obenem so prav ta projektna prizadevanja pomagala zgraditi odličen prostor, v katerem je
mogoče učinkovito razgaliti nevarnost nekaterih trenutno zelo priljubljenih, da ne reče-
mo kar modnih pobud, zlasti po združevanju vsebin. Ker gre pri projektu tudi za case-stu-
dy, lahko navedemo en tak primer. Pri preučevanju predmetnikov dodiplomskih študijskih
programov Zgodovina in Antropologija je projektna skupina UP FHŠ razmišljala, da bi
bilo morda primerno ponuditi dodiplomskemu dvopredmetnemu študijskemu programu
Antropologija predmet, ki se izvaja na programu Zgodovina, in sicer »Totalitarne in av-
toritarne ideologije 20. stoletja« – vsaj kot izbirni predmet. V sodelovanju obeh oddelkov
se to niti ne zdi nemogoče. Vendar pa je obenem ob spoznanju, da zlasti na področju izbir-
nih predmetov tako rekoč ni več manevrskega prostora, kajti program Zgodovina si števil-
ne predmete že deli z drugimi programi (predvsem s programom Kulturna dediščina), hi-
tro prišlo do spoznanja, da bi tak skupni pedagoški projekt odprl ravno toliko težav, kot bi
prinesel rešitev – tako na vsebinski kot tudi izvedbeni ravni. Oblikovalo se je spoznanje, da
bi lahko bilo vsebinsko medsebojno približevanje programov pogubno v tem smislu, da bi
bil bodisi en bodisi drug program vsebinsko okrnjen do te mere, da ne bi bilo več mogoče
govoriti o študijskem programu v polnem pomenu besede.
Zaključimo s še enim citatom in extenso: »Kadar se, denimo, [študijski program] fi-
lozofija združi s političnimi vedami, to ustvari pritisk na filozofijo, da se osredotoči na izra-
zito aplikativne in ‚uporabne‘ probleme, kot je denimo poslovna etika, namesto da bi se še
naprej posvečala Platonu ali logiki, kritičnemu mišljenju in refleksiji o pomenu življenja –
skratka, stvarem, ki so dolgoročno veliko bolj koristne za mlade pri njihovih prizadevanjih,
da bi razumeli sebe in svet. Trenutno modna beseda je »učinek« – in očitno se ta pojem vse
bolj nanaša zgolj na ekonomski učinek« (Nussbaum, 2010, 128).
Povzetek
Pričujoče besedilo ima dvojno nalogo, in sicer podati nekakšno poročilo o učinkih projekta »Razvi-
janje kulture kakovosti in odličnosti« na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem,
obenem pa tudi odgovoriti na nekatere pereče dileme, ki jih je ta projekt (morda nehote) odprl. Pro-
jekt je namreč v razpisni dikciji izpostavil nekatere koncepte oziroma argumente, ki so za humanistič-
ne vede izrazito problematični, med njimi zlasti problematično formulacijo o »večji odzivnosti visoko-
šolskih zavodov na potrebe okolja, npr. na zmanjševanje števila študentov zaradi demografskih trendov,
na potrebe trga dela po novih ali drugačnih kompetencah diplomantov«. Besedilo zato ponavlja neka-
tera pogosto zastavljena vprašanja in tudi že sestavljene odgovore nanje, tokrat predvsem v luči izvaja-
nja tega projekta na fakulteti, katere glavni temelj je prav raziskovanje in pedagoška dejavnost v huma-
nističnih vedah.
Izhodiščno spoznanje je, da je diskurz o »koristnem znanju«, ki je v širši javnosti postal prej pravi-
lo kot izjema in ki je, kakor kaže, vdrl tudi že v okolje sekundarnega in terciarnega izobraževanja – zlasti
v slednjem v obliki že močno uveljavljenega, vedno bolj pogostega novoreka o »kompetencah«. Dru-
gi del dileme o obstoju in pomenu humanističnih ved je vprašanje zunanjih kriterijev, čemu naj te vede
služijo; v pričujoče besedilo so zato pritegnjena tudi razmišljanja na temo evalvacij v odnosu do huma-
nističnega raziskovanja in pedagoške dejavnosti. Zdi se, da je »poblagovljenje visokega šolstva« neusta-
vljiv trend, ki je v javnosti ali med »porabniki« široko sprejet, predvsem pa se ustvarja vtis, da je široko
sprejet tudi diskurz o uporabnosti znanja, toda nekatere raziskave javnega mnenja, ki jih v besedilu na-
vajamo, ta vtis precej relativizirajo – ali vsaj postavijo v precej drugačen kontekst .
43
Obenem so prav ta projektna prizadevanja pomagala zgraditi odličen prostor, v katerem je
mogoče učinkovito razgaliti nevarnost nekaterih trenutno zelo priljubljenih, da ne reče-
mo kar modnih pobud, zlasti po združevanju vsebin. Ker gre pri projektu tudi za case-stu-
dy, lahko navedemo en tak primer. Pri preučevanju predmetnikov dodiplomskih študijskih
programov Zgodovina in Antropologija je projektna skupina UP FHŠ razmišljala, da bi
bilo morda primerno ponuditi dodiplomskemu dvopredmetnemu študijskemu programu
Antropologija predmet, ki se izvaja na programu Zgodovina, in sicer »Totalitarne in av-
toritarne ideologije 20. stoletja« – vsaj kot izbirni predmet. V sodelovanju obeh oddelkov
se to niti ne zdi nemogoče. Vendar pa je obenem ob spoznanju, da zlasti na področju izbir-
nih predmetov tako rekoč ni več manevrskega prostora, kajti program Zgodovina si števil-
ne predmete že deli z drugimi programi (predvsem s programom Kulturna dediščina), hi-
tro prišlo do spoznanja, da bi tak skupni pedagoški projekt odprl ravno toliko težav, kot bi
prinesel rešitev – tako na vsebinski kot tudi izvedbeni ravni. Oblikovalo se je spoznanje, da
bi lahko bilo vsebinsko medsebojno približevanje programov pogubno v tem smislu, da bi
bil bodisi en bodisi drug program vsebinsko okrnjen do te mere, da ne bi bilo več mogoče
govoriti o študijskem programu v polnem pomenu besede.
Zaključimo s še enim citatom in extenso: »Kadar se, denimo, [študijski program] fi-
lozofija združi s političnimi vedami, to ustvari pritisk na filozofijo, da se osredotoči na izra-
zito aplikativne in ‚uporabne‘ probleme, kot je denimo poslovna etika, namesto da bi se še
naprej posvečala Platonu ali logiki, kritičnemu mišljenju in refleksiji o pomenu življenja –
skratka, stvarem, ki so dolgoročno veliko bolj koristne za mlade pri njihovih prizadevanjih,
da bi razumeli sebe in svet. Trenutno modna beseda je »učinek« – in očitno se ta pojem vse
bolj nanaša zgolj na ekonomski učinek« (Nussbaum, 2010, 128).
Povzetek
Pričujoče besedilo ima dvojno nalogo, in sicer podati nekakšno poročilo o učinkih projekta »Razvi-
janje kulture kakovosti in odličnosti« na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem,
obenem pa tudi odgovoriti na nekatere pereče dileme, ki jih je ta projekt (morda nehote) odprl. Pro-
jekt je namreč v razpisni dikciji izpostavil nekatere koncepte oziroma argumente, ki so za humanistič-
ne vede izrazito problematični, med njimi zlasti problematično formulacijo o »večji odzivnosti visoko-
šolskih zavodov na potrebe okolja, npr. na zmanjševanje števila študentov zaradi demografskih trendov,
na potrebe trga dela po novih ali drugačnih kompetencah diplomantov«. Besedilo zato ponavlja neka-
tera pogosto zastavljena vprašanja in tudi že sestavljene odgovore nanje, tokrat predvsem v luči izvaja-
nja tega projekta na fakulteti, katere glavni temelj je prav raziskovanje in pedagoška dejavnost v huma-
nističnih vedah.
Izhodiščno spoznanje je, da je diskurz o »koristnem znanju«, ki je v širši javnosti postal prej pravi-
lo kot izjema in ki je, kakor kaže, vdrl tudi že v okolje sekundarnega in terciarnega izobraževanja – zlasti
v slednjem v obliki že močno uveljavljenega, vedno bolj pogostega novoreka o »kompetencah«. Dru-
gi del dileme o obstoju in pomenu humanističnih ved je vprašanje zunanjih kriterijev, čemu naj te vede
služijo; v pričujoče besedilo so zato pritegnjena tudi razmišljanja na temo evalvacij v odnosu do huma-
nističnega raziskovanja in pedagoške dejavnosti. Zdi se, da je »poblagovljenje visokega šolstva« neusta-
vljiv trend, ki je v javnosti ali med »porabniki« široko sprejet, predvsem pa se ustvarja vtis, da je široko
sprejet tudi diskurz o uporabnosti znanja, toda nekatere raziskave javnega mnenja, ki jih v besedilu na-
vajamo, ta vtis precej relativizirajo – ali vsaj postavijo v precej drugačen kontekst .
43
