Page 22 - Jere Jakulin, Tadeja, 2016. Kvalitativno modeliranje kompleksnih sistemov v turizmu. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 22
Kvalitativno modeliranje kompleksnih sistemov v turizmu
Splošno metodologijo interdisciplinarnega sodelovanja je razvila splo-
šna teorija sistemov, izhajajoč iz dejstva, da je samo poznavanje problema-
tike s specialističnega vidika enostransko, čeprav je tudi potrebno. Posa-
mezne vrste sistemov opredeljuje nabor vrednosti njihovih karakteristik.
Za kompleksne turistične sisteme je značilno, da so delno odprti po vede-
nju do okolja, dinamični glede na časovno odvisnost, stohastični po stopnji
opredeljenosti, nelinearni po delovanju in relativno zapleteni glede na stop-
njo sestavljenosti. Njihovo funkcioniranje je nemogoče brez upravljanja. Iz
navedenih značilnosti kompleksnih turističnih sistemov izhajajo določe-
ne omejitve v možnostih njihovega spoznanja. Najpomembnejše med nji-
mi bomo navedli.
Čeprav metodologije ne sodijo direktno v teorijo sistemov, je nesporno,
da so v iskanju postopkov za reševanje kompleksnih problemov njen otrok.
22 Višek razvoja metodologij kompleksnih turističnih sistemov se začenja s
pojavom operacijskih raziskav, kibernetike in informatike. V okviru meto-
dologije ne definiramo le problema in iščemo rešitve, marveč obenem pos-
tavljamo pogoje za verifikacijo izbrane rešitve in oceno alternativ. Potemta-
kem ne preseneča število del, posvečenih temu področju. Polemika se bolj
kot o njihovi dejanski razliki vodi okrog nazivov posameznih metodologij.
Dalo bi se celo ugotoviti, da razlik ni in da gre le za semantiko. Kot smo
v uvodu že omenili, gre za nazive: sistemsko mišljenje (angl. system thin-
king), sistemsko razmišljanje, sistemska dinamika SD (angl. system dyna-
mics), mehka sistemska analiza SSA (angl. soft system analysis), trda sis-
temska analiza, kritično sistemsko razmišljanje CST (angl. critical system
thinking), strateška opcija alternativnega razvoja in analiza SODA (angl.
strategic options developement and analysis), dialektična teorija sistemov
DTS itn., da jih omenim le nekaj od njih. Navedene metode so podrobno
opisane v Mulej (1992) in Rosenhead (1989).
Vsi ti različni nazivi, kot pravi Forrester (1994), utemeljitelj metodolo-
gije sistemske dinamike, imajo za cilj, da opozorijo, da gre za željo po celo-
vitem preučevanju obnašanja zapletenih pojavov prek njihovih povratnih
zvez (medsebojnih vplivov posameznih podsistemov). Med drugim je vse-
lej bila želja človeka, da svet okrog sebe opiše celovito in brez ostankov. S
kibernetiko in splošno teorijo je to le eksplicitneje zastavljeno. Za nas je
tudi naziv sistemski pristop (angl. system approach) ali sistemska paradi-
gma (angl. system point of view) povsem primeren. Še več, mišljenje in raz-
mišljanje je mentalna lastnost človeka. To je lahko zmotno ali ne v odnosu
na predmet (sistem) mišljenja.
Terminološko gledano gre za metaforo: če rečemo sistemsko mišljenje,
je tako, kot če bi rekli filozofsko mišljenje ali matematično mišljenje. S tem
Splošno metodologijo interdisciplinarnega sodelovanja je razvila splo-
šna teorija sistemov, izhajajoč iz dejstva, da je samo poznavanje problema-
tike s specialističnega vidika enostransko, čeprav je tudi potrebno. Posa-
mezne vrste sistemov opredeljuje nabor vrednosti njihovih karakteristik.
Za kompleksne turistične sisteme je značilno, da so delno odprti po vede-
nju do okolja, dinamični glede na časovno odvisnost, stohastični po stopnji
opredeljenosti, nelinearni po delovanju in relativno zapleteni glede na stop-
njo sestavljenosti. Njihovo funkcioniranje je nemogoče brez upravljanja. Iz
navedenih značilnosti kompleksnih turističnih sistemov izhajajo določe-
ne omejitve v možnostih njihovega spoznanja. Najpomembnejše med nji-
mi bomo navedli.
Čeprav metodologije ne sodijo direktno v teorijo sistemov, je nesporno,
da so v iskanju postopkov za reševanje kompleksnih problemov njen otrok.
22 Višek razvoja metodologij kompleksnih turističnih sistemov se začenja s
pojavom operacijskih raziskav, kibernetike in informatike. V okviru meto-
dologije ne definiramo le problema in iščemo rešitve, marveč obenem pos-
tavljamo pogoje za verifikacijo izbrane rešitve in oceno alternativ. Potemta-
kem ne preseneča število del, posvečenih temu področju. Polemika se bolj
kot o njihovi dejanski razliki vodi okrog nazivov posameznih metodologij.
Dalo bi se celo ugotoviti, da razlik ni in da gre le za semantiko. Kot smo
v uvodu že omenili, gre za nazive: sistemsko mišljenje (angl. system thin-
king), sistemsko razmišljanje, sistemska dinamika SD (angl. system dyna-
mics), mehka sistemska analiza SSA (angl. soft system analysis), trda sis-
temska analiza, kritično sistemsko razmišljanje CST (angl. critical system
thinking), strateška opcija alternativnega razvoja in analiza SODA (angl.
strategic options developement and analysis), dialektična teorija sistemov
DTS itn., da jih omenim le nekaj od njih. Navedene metode so podrobno
opisane v Mulej (1992) in Rosenhead (1989).
Vsi ti različni nazivi, kot pravi Forrester (1994), utemeljitelj metodolo-
gije sistemske dinamike, imajo za cilj, da opozorijo, da gre za željo po celo-
vitem preučevanju obnašanja zapletenih pojavov prek njihovih povratnih
zvez (medsebojnih vplivov posameznih podsistemov). Med drugim je vse-
lej bila želja človeka, da svet okrog sebe opiše celovito in brez ostankov. S
kibernetiko in splošno teorijo je to le eksplicitneje zastavljeno. Za nas je
tudi naziv sistemski pristop (angl. system approach) ali sistemska paradi-
gma (angl. system point of view) povsem primeren. Še več, mišljenje in raz-
mišljanje je mentalna lastnost človeka. To je lahko zmotno ali ne v odnosu
na predmet (sistem) mišljenja.
Terminološko gledano gre za metaforo: če rečemo sistemsko mišljenje,
je tako, kot če bi rekli filozofsko mišljenje ali matematično mišljenje. S tem
