Page 20 - Jere Jakulin, Tadeja, 2016. Kvalitativno modeliranje kompleksnih sistemov v turizmu. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 20
Kvalitativno modeliranje kompleksnih sistemov v turizmu
znika, ki s spoznavanjem in ponotranjanjem načel sistemskega mišljenja
(enake pomembnosti kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih ciljev,
sistemske dinamike, soodvisnosti elementov sistema, velike slike) postaja
učinkovit. Prepoznava razlike med željami in možnostmi, med posamič-
nim in splošnim, osebnim in skupnim, prepletenost med cilji, odnos do
okolja in drugi dejavniki nujno zahtevajo tudi možnost različnih pristo-
pov k obravnavanju te problematike, pa tudi kritično obravnavanje dose-
ženih spoznanj.
Kompleksni turistični sistemi so nenehno v fazi iskanja in realizacije
cilja. Zaradi tega pravimo, da so ciljno usmerjeni in ciljno iščoči. Cilje lo-
čimo po času (kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni), po pomembnosti
(operativni, taktični in strateški) ter po značaju (osnovni, rastoči in razvoj-
ni). Vsi ti cilji so časovno spremenljivi, pogojeni s stanjem samega sistema
20 in vplivom okolja. Sestavljeni so iz kadrovskega, tehnološkega, ekološkega,
informacijskega, finančnega, razvojnega itn. podsistema, ki porajajo dolo-
čene interese, lastnosti in aktivnosti, ki vplivajo na določeno obnašanje in
delovanje podsistemov. Zaradi tega mora preučevanje teh sistemov poteka-
ti celovito (sistemsko) z vseh naštetih vidikov. Sistema kot celote ni mogoče
obvladati, če ne poznamo in obvladamo njegovih posameznih delov. Ide-
ja o celoti se pojavi zato, ker elementarni deli posamično niso zmožni op-
ravljati določenih kvalitetno novih funkcij. V okviru celote element ni več
izoliran in njegovo obnašanje je pogojeno z delovanjem celote. Večni motiv
organiziranja v določene delovne formacije kot celote so interesi, vse osta-
lo je prehodnega značaja. Naštejemo lahko štiri tipe sistemskih organizacij-
skih združenj: igro, koalicijo, sklad in skupino/team, pri čemer je igra agre-
gacija na najnižjem nivoju, kjer vsak igralec zasleduje zgolj lasten interes, na
najvišjem nivoju pa je delovna skupina ali team, za katerega je značilno, da
so interesi posameznikov ujemajo z interesi skupine. Vodijo jih skupni iz-
zivi, zaupanje, odgovornost. Koalicija predstavlja stopnjo organiziranosti,
kjer posameznik poleg lastnih interesov zasleduje tudi interese organizaci-
je. Sklad ali fundacija predstavlja nivo, kjer so tudi interesi pripisani orga-
nizacijam neodvisno od pripadnikov te organizacije.
Edina formacija, kjer se ne pojavlja konflikt, je team, ki sledi skupin-
ski viziji. V tem primeru je, kot smo povedali, interes skupine tudi interes
posameznika. Trivialni team je odločevanje posameznika. Kot smo videli
pri razlagi osnovnih značilnosti modelov kompleksnih sistemov, je temelj-
na usmerjenost v cilj. Glavna naloga, ki jo morajo rešiti, je odločitev slede-
nja viziji, zato je glavni problem ciljno usmerjenih sistemov preučevanje te-
orije odločanja.
znika, ki s spoznavanjem in ponotranjanjem načel sistemskega mišljenja
(enake pomembnosti kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih ciljev,
sistemske dinamike, soodvisnosti elementov sistema, velike slike) postaja
učinkovit. Prepoznava razlike med željami in možnostmi, med posamič-
nim in splošnim, osebnim in skupnim, prepletenost med cilji, odnos do
okolja in drugi dejavniki nujno zahtevajo tudi možnost različnih pristo-
pov k obravnavanju te problematike, pa tudi kritično obravnavanje dose-
ženih spoznanj.
Kompleksni turistični sistemi so nenehno v fazi iskanja in realizacije
cilja. Zaradi tega pravimo, da so ciljno usmerjeni in ciljno iščoči. Cilje lo-
čimo po času (kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni), po pomembnosti
(operativni, taktični in strateški) ter po značaju (osnovni, rastoči in razvoj-
ni). Vsi ti cilji so časovno spremenljivi, pogojeni s stanjem samega sistema
20 in vplivom okolja. Sestavljeni so iz kadrovskega, tehnološkega, ekološkega,
informacijskega, finančnega, razvojnega itn. podsistema, ki porajajo dolo-
čene interese, lastnosti in aktivnosti, ki vplivajo na določeno obnašanje in
delovanje podsistemov. Zaradi tega mora preučevanje teh sistemov poteka-
ti celovito (sistemsko) z vseh naštetih vidikov. Sistema kot celote ni mogoče
obvladati, če ne poznamo in obvladamo njegovih posameznih delov. Ide-
ja o celoti se pojavi zato, ker elementarni deli posamično niso zmožni op-
ravljati določenih kvalitetno novih funkcij. V okviru celote element ni več
izoliran in njegovo obnašanje je pogojeno z delovanjem celote. Večni motiv
organiziranja v določene delovne formacije kot celote so interesi, vse osta-
lo je prehodnega značaja. Naštejemo lahko štiri tipe sistemskih organizacij-
skih združenj: igro, koalicijo, sklad in skupino/team, pri čemer je igra agre-
gacija na najnižjem nivoju, kjer vsak igralec zasleduje zgolj lasten interes, na
najvišjem nivoju pa je delovna skupina ali team, za katerega je značilno, da
so interesi posameznikov ujemajo z interesi skupine. Vodijo jih skupni iz-
zivi, zaupanje, odgovornost. Koalicija predstavlja stopnjo organiziranosti,
kjer posameznik poleg lastnih interesov zasleduje tudi interese organizaci-
je. Sklad ali fundacija predstavlja nivo, kjer so tudi interesi pripisani orga-
nizacijam neodvisno od pripadnikov te organizacije.
Edina formacija, kjer se ne pojavlja konflikt, je team, ki sledi skupin-
ski viziji. V tem primeru je, kot smo povedali, interes skupine tudi interes
posameznika. Trivialni team je odločevanje posameznika. Kot smo videli
pri razlagi osnovnih značilnosti modelov kompleksnih sistemov, je temelj-
na usmerjenost v cilj. Glavna naloga, ki jo morajo rešiti, je odločitev slede-
nja viziji, zato je glavni problem ciljno usmerjenih sistemov preučevanje te-
orije odločanja.
