Page 24 - Jere Jakulin, Tadeja, 2016. Kvalitativno modeliranje kompleksnih sistemov v turizmu. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 24
Kvalitativno modeliranje kompleksnih sistemov v turizmu
naj ga ovržemo. Trditev, ki zahvaljujoč svoji logični formi ni preverljiva, je v
najboljšem primeru kot stimulans: lahko napelje na kak problem.«
Iz vsebine samih sistemov lahko vidimo nujnost razvoja ustrezne meto-
dologije in nevarnost nekritičnega prenosa s področja na področje.
Podobnosti in razlike raznih metodologij naravnost izhajajo iz proble-
mov. Toda zaporedja v rešitvah so skoraj enaka, ker je to sistemska hevri-
stika.
Če rešujemo problem, ki ga opiše sistem linearnih enačb, se ta rešuje
drugače od strategije poslovne politike nekega podjetja.
Če gre za politično organizacijo ali podoben sistem, se problem defi-
nira drugače. Gre za to, za kaj uporabljamo model in kakšne cilje zasle-
dujemo. Vendar cilje vedno imamo, ti pa niso dokončni, zelo pogosto so
konfliktni, zaradi tega tudi rešitve niso dokončne, saj so rešitve upravljalne
24 akcije odprtega dinamičnega sistema.
Z razvojem računalništva in informacijske tehnologije ter z izkušnja-
mi, pridobljenimi z reševanjem enostavnih determinističnih problemov, se
je prešlo h kompleksnim, odprtim sistemom. Logično je bilo iskati nove
metodologije, prikladnejše novim problemom.
Značilnost slehernega razvoja, pa tudi metodologij, je, da se staro pri-
lagodi, preuredi in razširi na novo. Newtonova mehanika je predhodnica
Einsteinovi teoriji gravitacije, prav tako teleskop astronomiji, elektronka
tranzistorju in šele potem se je pojavil sodoben računalnik. Tudi v tej veri-
gi so bile podobno najprej trde metodologije, saj so problemi to zahtevali in
prvi računalniki to zmogli. Šele z razvojem teh so bili tudi industrijski pro-
blemi upravičeni do drugačnega pristopa, kot ga je prvi spoznal Forrester.
Vsi družbeni pojavi so v bistvu sistemi, zato so se ideje iz kibernetike
in splošne teorije razširile tudi na ta področja. Razlika med »usmerjena v
iskanje ciljev« pri determinističnih sistemih (trdosistemske metodologija)
in »usmerjena k učenju« je nerodno definirana.
Pri prvem, usmerjenosti v iskanje ciljev, ob govorjenju o izbranih ci-
ljih obenem lahko damo odgovor o njihovi dosegljivosti in ceni (možnost
upravljanja sistema ter kriterij optimalnosti, ki si ga izberemo). Usmerje-
nost k učenju pomeni le to, da so cilji veliko bolj zapleteni in med seboj
konfliktni. Cilji nikoli niso dokončni in mi jih sproti iščemo ter jih skuša-
mo doseči čim bolje, toda ti niso optimalno doseženi, ker niti ne vemo, kaj
je pri teh sistemih optimum.
Absolutne rešitve torej ni zato, ker so sistemi odprti, ker vedno iščemo
nove cilje, ki upoštevajo realnost okolja in jih vedno skušamo doseči. Za-
radi tega so teleološki in jim rečemo tudi ciljno usmerjeni ter ciljno iščo-
naj ga ovržemo. Trditev, ki zahvaljujoč svoji logični formi ni preverljiva, je v
najboljšem primeru kot stimulans: lahko napelje na kak problem.«
Iz vsebine samih sistemov lahko vidimo nujnost razvoja ustrezne meto-
dologije in nevarnost nekritičnega prenosa s področja na področje.
Podobnosti in razlike raznih metodologij naravnost izhajajo iz proble-
mov. Toda zaporedja v rešitvah so skoraj enaka, ker je to sistemska hevri-
stika.
Če rešujemo problem, ki ga opiše sistem linearnih enačb, se ta rešuje
drugače od strategije poslovne politike nekega podjetja.
Če gre za politično organizacijo ali podoben sistem, se problem defi-
nira drugače. Gre za to, za kaj uporabljamo model in kakšne cilje zasle-
dujemo. Vendar cilje vedno imamo, ti pa niso dokončni, zelo pogosto so
konfliktni, zaradi tega tudi rešitve niso dokončne, saj so rešitve upravljalne
24 akcije odprtega dinamičnega sistema.
Z razvojem računalništva in informacijske tehnologije ter z izkušnja-
mi, pridobljenimi z reševanjem enostavnih determinističnih problemov, se
je prešlo h kompleksnim, odprtim sistemom. Logično je bilo iskati nove
metodologije, prikladnejše novim problemom.
Značilnost slehernega razvoja, pa tudi metodologij, je, da se staro pri-
lagodi, preuredi in razširi na novo. Newtonova mehanika je predhodnica
Einsteinovi teoriji gravitacije, prav tako teleskop astronomiji, elektronka
tranzistorju in šele potem se je pojavil sodoben računalnik. Tudi v tej veri-
gi so bile podobno najprej trde metodologije, saj so problemi to zahtevali in
prvi računalniki to zmogli. Šele z razvojem teh so bili tudi industrijski pro-
blemi upravičeni do drugačnega pristopa, kot ga je prvi spoznal Forrester.
Vsi družbeni pojavi so v bistvu sistemi, zato so se ideje iz kibernetike
in splošne teorije razširile tudi na ta področja. Razlika med »usmerjena v
iskanje ciljev« pri determinističnih sistemih (trdosistemske metodologija)
in »usmerjena k učenju« je nerodno definirana.
Pri prvem, usmerjenosti v iskanje ciljev, ob govorjenju o izbranih ci-
ljih obenem lahko damo odgovor o njihovi dosegljivosti in ceni (možnost
upravljanja sistema ter kriterij optimalnosti, ki si ga izberemo). Usmerje-
nost k učenju pomeni le to, da so cilji veliko bolj zapleteni in med seboj
konfliktni. Cilji nikoli niso dokončni in mi jih sproti iščemo ter jih skuša-
mo doseči čim bolje, toda ti niso optimalno doseženi, ker niti ne vemo, kaj
je pri teh sistemih optimum.
Absolutne rešitve torej ni zato, ker so sistemi odprti, ker vedno iščemo
nove cilje, ki upoštevajo realnost okolja in jih vedno skušamo doseči. Za-
radi tega so teleološki in jim rečemo tudi ciljno usmerjeni ter ciljno iščo-
