Page 23 - Jere Jakulin, Tadeja, 2016. Kvalitativno modeliranje kompleksnih sistemov v turizmu. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 23
Sistemski pristop in sistemsko mišljenje 23
želimo izpostaviti metodo dela, značilno za matematiko, filozofijo ali teo-
rijo sistemov. Lahko si postavimo vprašanje, zakaj ni marketinga nazivov
tudi v tej veji znanosti? Tako zapletenih sistemov kot so kompleksni turi-
stični, zaradi njihove narave niti ni mogoče enoumno, točno in konkretno
opisati. Zato je bila osnovna ideja splošne teorije sistemov teamsko inter-
disciplinarno delo pri reševanju kompleksnih problemov. Edino, kar je za
znanost in prakso bistveno, je to, ali iz teh različnih pristopov pride kaj no-
vega in praktičnega.
Teorija sistemov in kibernetika sta abstraktni in konceptualni znano-
sti in sta hkrati univerzalni jezik za razvoj posameznih metod in meto-
dologij. Ti dve ne moreta in se ne želita spuščati v konkretne probleme.
Torej pluralnost metodologij ni nič nenavadnega in nenaravnega. Te se ne
izključujejo, marveč konstruktivno dopolnjujejo in prilagajajo posamezne-
mu problemu. Njihovo teoretično ozadje je vsekakor teorija sistemov ali ki-
bernetika na formalni ravni ter druge znanstvene discipline, ki se nanašajo
na konkretno problemsko situacijo.
To lahko vidimo na primeru: le matematični modeli in njihovo reše-
vanje je lahko ponudilo snov za teorijo kaosa in katastrof, ki obenem vpli-
va na graditev teorij za razumevanje obnašanj kompleksnih sistemov, tudi
družbenih. Enako jasno je, da s samimi formalnimi metodami ne moremo
razrešiti nič dejanskega. »Abstraktno potrebuje konkretno in obratno«
(Kljajić 1994). Filozofija sistemskega pristopa je značilna za reševanje kom-
pleksnih problemov in jo lahko strnemo v naslednjo enačbo: metodologija
+ vsebina = sistemski pristop. Aristotel je to definiral z besedami, da je dob-
ro povsod odvisno od dveh stvari: od dobro zastavljenih ciljev in sredstev za
njihovo izpolnitev. Metodologija je tu odgovorna za izbiro sredstev.
Znanstveno vrednost, primernost in različnost metodologij lahko ugo-
tovimo samo s primerjanjem, ali so predstavljene korak za korakom tako,
da jih lahko preverimo oziroma ovržemo (epistemološka korektnost). Nji-
hovo koristnost in uporabnost lahko potrdi samo praksa; tu ni mistifika-
cije. Lahko potrdimo Popperjevo trditev (1973, 131), ko pravi (prosto citi-
rano):
»Obstaja samo en način, da bomo prepričani v pravilnost zaporedja logič-
ne presoje. To je, da ga zapišemo v obliki, ki je najlažje preverljiva: to je v več
korakih, katerim lahko sledijo vsi, ki poznajo matematično ali logično trans-
formacijo stavkov. Če potem kdo izraža dvom, ga lahko le zaprosimo, da
nam pokaže napako v korakih dokaza (postopka) ali da ponovno preuči celo
stvar. Če kdo zavrača eno trditev, se ne bomo zadovoljili z njegovim občut-
kom dvoma ali občutkom prepričanja v napačno stališče. Tisto, kar mora na-
rediti, je vsaj formuliranje nasprotnega stališča in podajanje navodila, kako
želimo izpostaviti metodo dela, značilno za matematiko, filozofijo ali teo-
rijo sistemov. Lahko si postavimo vprašanje, zakaj ni marketinga nazivov
tudi v tej veji znanosti? Tako zapletenih sistemov kot so kompleksni turi-
stični, zaradi njihove narave niti ni mogoče enoumno, točno in konkretno
opisati. Zato je bila osnovna ideja splošne teorije sistemov teamsko inter-
disciplinarno delo pri reševanju kompleksnih problemov. Edino, kar je za
znanost in prakso bistveno, je to, ali iz teh različnih pristopov pride kaj no-
vega in praktičnega.
Teorija sistemov in kibernetika sta abstraktni in konceptualni znano-
sti in sta hkrati univerzalni jezik za razvoj posameznih metod in meto-
dologij. Ti dve ne moreta in se ne želita spuščati v konkretne probleme.
Torej pluralnost metodologij ni nič nenavadnega in nenaravnega. Te se ne
izključujejo, marveč konstruktivno dopolnjujejo in prilagajajo posamezne-
mu problemu. Njihovo teoretično ozadje je vsekakor teorija sistemov ali ki-
bernetika na formalni ravni ter druge znanstvene discipline, ki se nanašajo
na konkretno problemsko situacijo.
To lahko vidimo na primeru: le matematični modeli in njihovo reše-
vanje je lahko ponudilo snov za teorijo kaosa in katastrof, ki obenem vpli-
va na graditev teorij za razumevanje obnašanj kompleksnih sistemov, tudi
družbenih. Enako jasno je, da s samimi formalnimi metodami ne moremo
razrešiti nič dejanskega. »Abstraktno potrebuje konkretno in obratno«
(Kljajić 1994). Filozofija sistemskega pristopa je značilna za reševanje kom-
pleksnih problemov in jo lahko strnemo v naslednjo enačbo: metodologija
+ vsebina = sistemski pristop. Aristotel je to definiral z besedami, da je dob-
ro povsod odvisno od dveh stvari: od dobro zastavljenih ciljev in sredstev za
njihovo izpolnitev. Metodologija je tu odgovorna za izbiro sredstev.
Znanstveno vrednost, primernost in različnost metodologij lahko ugo-
tovimo samo s primerjanjem, ali so predstavljene korak za korakom tako,
da jih lahko preverimo oziroma ovržemo (epistemološka korektnost). Nji-
hovo koristnost in uporabnost lahko potrdi samo praksa; tu ni mistifika-
cije. Lahko potrdimo Popperjevo trditev (1973, 131), ko pravi (prosto citi-
rano):
»Obstaja samo en način, da bomo prepričani v pravilnost zaporedja logič-
ne presoje. To je, da ga zapišemo v obliki, ki je najlažje preverljiva: to je v več
korakih, katerim lahko sledijo vsi, ki poznajo matematično ali logično trans-
formacijo stavkov. Če potem kdo izraža dvom, ga lahko le zaprosimo, da
nam pokaže napako v korakih dokaza (postopka) ali da ponovno preuči celo
stvar. Če kdo zavrača eno trditev, se ne bomo zadovoljili z njegovim občut-
kom dvoma ali občutkom prepričanja v napačno stališče. Tisto, kar mora na-
rediti, je vsaj formuliranje nasprotnega stališča in podajanje navodila, kako
