Page 50 - Moretti, Melita, in Mirko Markič, 2016. Trajnostno upravljanje s pitno vodo v predelovalni dejavnosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 50
Trajnostno upravljanje s pitno vodo v predelovalni dejavnosti
viru nastanka, kar je bilo povezano z razvojem novih okoljskih tehnologij
(Hey 2005, 20).
Poudarek četrtega okoljskega programa EAP (1987–1992) je bil na in-
tegraciji okoljske politike v celotni proces proizvajanja in je zajemal podro-
čje kmetijstva, konkurenčne sposobnosti in razvoja (prav tam).
Leto 1987 je prišlo do prelomnice v okoljski politiki EU, saj je bila pod-
pisana Enotna evropska listina (angl. Single European Act), s katero je bila
podana podlaga za ukrepe EU na področju varstva naravnega okolja. Leto
1987 je bilo proglašeno za Evropsko leto za varstvo okolja (Hey 2005, 20).
Leta 1992 je bila podpisana nova Pogodbi o EU (Maastrichtska pogod-
ba), kjer je varstvo okolja »dobilo« celotno poglavje v tej pogodbi – pos-
tavljeni temelji koherentne okoljske politike EU (oblikovan notranji trg
EU in definirana skupna okoljska politika EU) (Hey 2005, 24). Notranji
50 trg EU je prostor, na katerem je med državami članicami zagotovljen prost
pretok oseb, izdelkov, storitev in kapitala – brez mejne kontrole in carin.
Enotni trg je postal resničnost konec leta 1992 (European parlament 2015).
1992–2000: K trajnosti
Temelji trajnostnega razvoja so bili podani v petem okoljskem programu
EAP (1992–1999), v katerem je bila poudarjena vloga potrošnika (ukrepi
na področju gospodarstva, davkov in splošne odgovornosti), spremenjeno
je bilo razmerje do naravnih virov (uveden horizontalni pristop, s katerim
naj bi upoštevali vse bistvene vzroke za onesnaževanje naravnega okolja,
kot so npr. industrija, energetika, turizem, transport, kmetijstvo), ter po-
dane opredelitve o ostrejših standardih o varstvu naravnega okolja za proi-
zvode in procese (Hey 2005, 21–3).
Omeniti velja še amsterdamsko pogodbo iz leta 1997, s katero varstvo
naravnega okolja postane ena od prioritet EU, poudarjena je integracija
zahtev glede varstva naravnega okolja v druge politične odločitve EU (Hey
2005, 25).
Države članice EU so na vrhu Evropskega sveta v Lizboni leta 2000
sprejele t. i. Lizbonsko strategijo – zavezo, da bodo »do leta 2010 posta-
le najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na
svetu«, ki naj bi za članice predstavljalo usmeritev pri izvajanju gospodar-
skih in socialnih reform. Od sprejetja strategije do danes je strategija doži-
vela nekaj sprememb (Europees Parlement b. l.).
Omeniti velja tudi Kjotski sporazum (angl. Kyoto protocol), ki ga je spre-
jela Organizacija združenih narodov (OZN) leta 1997. Kjotski sporazum je
EU spremenila v zakonodajni akt, ki obvezuje vse članice EU. V EU so bili
dokaj uspešni pri doseganju svojega »kjotskega cilja«, saj ji je od leta 1990
viru nastanka, kar je bilo povezano z razvojem novih okoljskih tehnologij
(Hey 2005, 20).
Poudarek četrtega okoljskega programa EAP (1987–1992) je bil na in-
tegraciji okoljske politike v celotni proces proizvajanja in je zajemal podro-
čje kmetijstva, konkurenčne sposobnosti in razvoja (prav tam).
Leto 1987 je prišlo do prelomnice v okoljski politiki EU, saj je bila pod-
pisana Enotna evropska listina (angl. Single European Act), s katero je bila
podana podlaga za ukrepe EU na področju varstva naravnega okolja. Leto
1987 je bilo proglašeno za Evropsko leto za varstvo okolja (Hey 2005, 20).
Leta 1992 je bila podpisana nova Pogodbi o EU (Maastrichtska pogod-
ba), kjer je varstvo okolja »dobilo« celotno poglavje v tej pogodbi – pos-
tavljeni temelji koherentne okoljske politike EU (oblikovan notranji trg
EU in definirana skupna okoljska politika EU) (Hey 2005, 24). Notranji
50 trg EU je prostor, na katerem je med državami članicami zagotovljen prost
pretok oseb, izdelkov, storitev in kapitala – brez mejne kontrole in carin.
Enotni trg je postal resničnost konec leta 1992 (European parlament 2015).
1992–2000: K trajnosti
Temelji trajnostnega razvoja so bili podani v petem okoljskem programu
EAP (1992–1999), v katerem je bila poudarjena vloga potrošnika (ukrepi
na področju gospodarstva, davkov in splošne odgovornosti), spremenjeno
je bilo razmerje do naravnih virov (uveden horizontalni pristop, s katerim
naj bi upoštevali vse bistvene vzroke za onesnaževanje naravnega okolja,
kot so npr. industrija, energetika, turizem, transport, kmetijstvo), ter po-
dane opredelitve o ostrejših standardih o varstvu naravnega okolja za proi-
zvode in procese (Hey 2005, 21–3).
Omeniti velja še amsterdamsko pogodbo iz leta 1997, s katero varstvo
naravnega okolja postane ena od prioritet EU, poudarjena je integracija
zahtev glede varstva naravnega okolja v druge politične odločitve EU (Hey
2005, 25).
Države članice EU so na vrhu Evropskega sveta v Lizboni leta 2000
sprejele t. i. Lizbonsko strategijo – zavezo, da bodo »do leta 2010 posta-
le najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na
svetu«, ki naj bi za članice predstavljalo usmeritev pri izvajanju gospodar-
skih in socialnih reform. Od sprejetja strategije do danes je strategija doži-
vela nekaj sprememb (Europees Parlement b. l.).
Omeniti velja tudi Kjotski sporazum (angl. Kyoto protocol), ki ga je spre-
jela Organizacija združenih narodov (OZN) leta 1997. Kjotski sporazum je
EU spremenila v zakonodajni akt, ki obvezuje vse članice EU. V EU so bili
dokaj uspešni pri doseganju svojega »kjotskega cilja«, saj ji je od leta 1990
