Page 46 - Moretti, Melita, in Mirko Markič, 2016. Trajnostno upravljanje s pitno vodo v predelovalni dejavnosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 46
Trajnostno upravljanje s pitno vodo v predelovalni dejavnosti
− obsežna, saj zajema vsa ključna vprašanja o odločanju;
− priznanje povezav in soodvisnosti med ljudmi in biofizikalnimi
temelji za življenje;
− priznanje nedotakljivih meja in neskončne možnosti za ustvarjal-
ne inovacije;
− odprt proces (brez meja);
− povezanost kulture, obvladovanja (upravljanja in managementa),
ekologije, družbe in gospodarstva.
Osnovna načela trajnostnega razvoja, če ga obravnavamo kot politično
zasnovo, so (Carter 2007, 218–25):
− enakost – je osrednja in hkrati zelo pomembna značilnost politi-
ke naravnega okolja. Večina okoljskih ukrepov ustvari zmagovalce
46 in poražence (prav tam). Omeniti velja neenakost zadovoljevanja
osnovnih življenjskih potreb med bogatimi in revnimi država-
mi, cena goriva in pripadajočih pristojbin ne prizadene vseh pre-
bivalcev enako, podhranjenost otrok v državah v razvoju ipd. Prav
načelo trajnostnega razvoja nam poda spoznanje, da so okoljske
težave zapleteno povezane z gospodarskimi in družbenimi neena-
kostmi – boj za ustvarjanje bolj zelenega »sveta« je neločljivo po-
vezan z bojem za zmanjševanje družbene neenakosti ali, drugače
povedano, ob močnih družbenih neenakosti trajnostnega razvoja
ni;
− demokracija in sodelovanje – demokracija je potrebna za legiti-
mno sprejete ukrepe varstva okolja (za okoljske ukrepe je treba do-
biti javno podporo, npr. za razvoj mest, načrtovanje prometa, to-
rej spodbujati udeležbo v skupnostih s posvetovalnimi procesi in
državljanskimi pobudami). Prav tako je treba pomagati revnim in
obrobnim skupinam, da imajo možnost zadovoljiti svoje osnovne
življenjske potrebe;
− načelo negotovosti: z njim poudarjamo, da zapletenost in negoto-
vost, ki je značilna za oblikovanje politik naravnega okolja, naj ne
bi bila vzrok za preložitev ukrepov, ki zmanjšujejo in preprečujejo
okoljsko degradacijo – če želimo ohraniti svet za prihodnje gene-
racije, naj naša dejanja ne bi povzročala nepopravljive škode v na-
ravnem okolju. To načelo je pomembno predvsem tam, kjer sta pri
oblikovanju politik o naravnem okolju vključena znanost in teh-
nologija;
− načelo vključevanja poudarja sooblikovanje in implementacijo
trajnostnih politik (npr. skupnem vplivu neke politike na naravno
− obsežna, saj zajema vsa ključna vprašanja o odločanju;
− priznanje povezav in soodvisnosti med ljudmi in biofizikalnimi
temelji za življenje;
− priznanje nedotakljivih meja in neskončne možnosti za ustvarjal-
ne inovacije;
− odprt proces (brez meja);
− povezanost kulture, obvladovanja (upravljanja in managementa),
ekologije, družbe in gospodarstva.
Osnovna načela trajnostnega razvoja, če ga obravnavamo kot politično
zasnovo, so (Carter 2007, 218–25):
− enakost – je osrednja in hkrati zelo pomembna značilnost politi-
ke naravnega okolja. Večina okoljskih ukrepov ustvari zmagovalce
46 in poražence (prav tam). Omeniti velja neenakost zadovoljevanja
osnovnih življenjskih potreb med bogatimi in revnimi država-
mi, cena goriva in pripadajočih pristojbin ne prizadene vseh pre-
bivalcev enako, podhranjenost otrok v državah v razvoju ipd. Prav
načelo trajnostnega razvoja nam poda spoznanje, da so okoljske
težave zapleteno povezane z gospodarskimi in družbenimi neena-
kostmi – boj za ustvarjanje bolj zelenega »sveta« je neločljivo po-
vezan z bojem za zmanjševanje družbene neenakosti ali, drugače
povedano, ob močnih družbenih neenakosti trajnostnega razvoja
ni;
− demokracija in sodelovanje – demokracija je potrebna za legiti-
mno sprejete ukrepe varstva okolja (za okoljske ukrepe je treba do-
biti javno podporo, npr. za razvoj mest, načrtovanje prometa, to-
rej spodbujati udeležbo v skupnostih s posvetovalnimi procesi in
državljanskimi pobudami). Prav tako je treba pomagati revnim in
obrobnim skupinam, da imajo možnost zadovoljiti svoje osnovne
življenjske potrebe;
− načelo negotovosti: z njim poudarjamo, da zapletenost in negoto-
vost, ki je značilna za oblikovanje politik naravnega okolja, naj ne
bi bila vzrok za preložitev ukrepov, ki zmanjšujejo in preprečujejo
okoljsko degradacijo – če želimo ohraniti svet za prihodnje gene-
racije, naj naša dejanja ne bi povzročala nepopravljive škode v na-
ravnem okolju. To načelo je pomembno predvsem tam, kjer sta pri
oblikovanju politik o naravnem okolju vključena znanost in teh-
nologija;
− načelo vključevanja poudarja sooblikovanje in implementacijo
trajnostnih politik (npr. skupnem vplivu neke politike na naravno
