Page 130 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 130
preživetje in podjetnost
stvo se je v veliki večini uvrščalo v diferenciran podložniški sloj ljudi, pod
rejenih neki pravni ali fizični osebi iz višjih družbenih slojev. Te pravne
ali fizične osebe (plemiči od najnižje rangiranih do vladarjev, cerkvene in-
stitucije, kot so škofije, samostani, župnije pa tudi posamezne cerkvene
stavbe in bratovščine, vezane na določen oltar v neki cerkvi) oz. njihovo
oblast nad kmetijskimi obrati, vključno z na njih nastanjenim prebival
stvom, lahko enačimo s pojmom zemljiško gospostvo. Gledano z ekonom
skega vidika lahko ta gospostva obravnavamo kot širše organizacijske enote
ali obrate kmetijske proizvodnje, ki so z zahtevami do neposrednih proiz-
vajalcev – te pa so temeljile na spreminjajočih se potrebah višjih družbe-
nih slojev – pomembno vplivale na kmetijsko proizvodnjo in jo v bistvu
do neke mere tudi usmerjale. V grobem so se posledice teh zahtev kazale v
povečevanju obsega kmetijske proizvodnje, njeni specializaciji za potrebe
gosp ostva, gospoda in tudi trga ter vstopu podložnikov na trg kot posledici
vedno močnejših tendenc po denarnih dajatvah. A kazale so se tudi v raz-
vijanju lastne infrastrukture, kar je usmerjalo kmečko prebivalstvo v ne
agrarne dejavnosti, spet sprva za lastne potrebe gospostva in pozneje tudi
za potrebe trga. Tipičen primer tega pojava je vznik naselbin s poudarjeno
nea grarno dejavnostjo v neposredni bližini gradov kot centrov zemljiških
gospostev, ki so se lahko – ne pa nujno – sčasoma razvile v urbana naselja.
Neagrarne in druge dejavnosti, s katerimi so kmetje presegali
samooskrbno kmetovanje in katerih korenine gre iskati v srednjem veku, je
mogoče najti v različnih sferah gospodarstva. Tako je med dejavnostmi pri-
marnega sektorja zaslediti povečano intenzivnost koriščenja gozdnih pov-
ršin in krčenje novih obdelovalnih površin ter tudi primere specializaci-
je, zlasti živinorejo in vinogradništvo. V sklopu sekundarnega sektorja je
mogoče navesti oblike predelave pridelkov in naravnih virov (vinarstvo,
sirarstvo, apnarstvo in oglarstvo) ter različne obrti, med dejavnosti ter-
ciarnega sektorja pa vsaj prodajo kmetijskih pridelkov na trgu, tovorništvo
in prevozništvo na kratke in srednje razdalje in kot nekakšno krono vsega
povedanega, zadnji stadij v razvoju, kmečko trgovino.
1. Primarni sektor
1.1 Koriščenje gozdnih površin
Gozd je bil od vsega začetka kmetov najpriročnejši vir raznovrstnih suro-
vin. V njem se je oskrboval z gradbenim in s kurilnim lesom, raznimi plo-
dovi za prehrano in krmo, z listjem in s praprotjo za steljo kot tudi lovil
manjšo divjad. Regulacija izkoriščanja gozdnih virov je že v srednjem veku
128
stvo se je v veliki večini uvrščalo v diferenciran podložniški sloj ljudi, pod
rejenih neki pravni ali fizični osebi iz višjih družbenih slojev. Te pravne
ali fizične osebe (plemiči od najnižje rangiranih do vladarjev, cerkvene in-
stitucije, kot so škofije, samostani, župnije pa tudi posamezne cerkvene
stavbe in bratovščine, vezane na določen oltar v neki cerkvi) oz. njihovo
oblast nad kmetijskimi obrati, vključno z na njih nastanjenim prebival
stvom, lahko enačimo s pojmom zemljiško gospostvo. Gledano z ekonom
skega vidika lahko ta gospostva obravnavamo kot širše organizacijske enote
ali obrate kmetijske proizvodnje, ki so z zahtevami do neposrednih proiz-
vajalcev – te pa so temeljile na spreminjajočih se potrebah višjih družbe-
nih slojev – pomembno vplivale na kmetijsko proizvodnjo in jo v bistvu
do neke mere tudi usmerjale. V grobem so se posledice teh zahtev kazale v
povečevanju obsega kmetijske proizvodnje, njeni specializaciji za potrebe
gosp ostva, gospoda in tudi trga ter vstopu podložnikov na trg kot posledici
vedno močnejših tendenc po denarnih dajatvah. A kazale so se tudi v raz-
vijanju lastne infrastrukture, kar je usmerjalo kmečko prebivalstvo v ne
agrarne dejavnosti, spet sprva za lastne potrebe gospostva in pozneje tudi
za potrebe trga. Tipičen primer tega pojava je vznik naselbin s poudarjeno
nea grarno dejavnostjo v neposredni bližini gradov kot centrov zemljiških
gospostev, ki so se lahko – ne pa nujno – sčasoma razvile v urbana naselja.
Neagrarne in druge dejavnosti, s katerimi so kmetje presegali
samooskrbno kmetovanje in katerih korenine gre iskati v srednjem veku, je
mogoče najti v različnih sferah gospodarstva. Tako je med dejavnostmi pri-
marnega sektorja zaslediti povečano intenzivnost koriščenja gozdnih pov-
ršin in krčenje novih obdelovalnih površin ter tudi primere specializaci-
je, zlasti živinorejo in vinogradništvo. V sklopu sekundarnega sektorja je
mogoče navesti oblike predelave pridelkov in naravnih virov (vinarstvo,
sirarstvo, apnarstvo in oglarstvo) ter različne obrti, med dejavnosti ter-
ciarnega sektorja pa vsaj prodajo kmetijskih pridelkov na trgu, tovorništvo
in prevozništvo na kratke in srednje razdalje in kot nekakšno krono vsega
povedanega, zadnji stadij v razvoju, kmečko trgovino.
1. Primarni sektor
1.1 Koriščenje gozdnih površin
Gozd je bil od vsega začetka kmetov najpriročnejši vir raznovrstnih suro-
vin. V njem se je oskrboval z gradbenim in s kurilnim lesom, raznimi plo-
dovi za prehrano in krmo, z listjem in s praprotjo za steljo kot tudi lovil
manjšo divjad. Regulacija izkoriščanja gozdnih virov je že v srednjem veku
128
