Page 135 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 135
5: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v poznem srednjem veku
1.2 Specializacija kmetijske proizvodnje
V srednjeveških virih je na nekaterih območjih opaziti specializacijo kme-
tijske proizvodnje, ki je karakteristična za določene kmetijske panoge (ži-
vinoreja, vinogradništvo). Specializacija kmetijske proizvodnje favorizira
pridelavo določenega proizvoda na račun ostalih in s tem prisili kmeta v
menjavo oz. prodajo presežkov. Pridelava na takšnih obratih je zaradi učin-
ka specializacije običajno učinkovitejša, kar prinaša večji donos zemljiške-
mu gospostvu, v končni fazi pa dotičnega podložnika postavlja v boljši eko-
nomski položaj.
Specializirana živinoreja (švajge). V tradicionalnem kmetijstvu je
imela živinoreja na območjih, primernih za poljedelstvo, specifično vlo-
go. Domala vse kmetije so gojile delovno (vprežno) živino – na pretež-
nem delu slovenskega ozemlja predvsem govedo, v manjši meri tudi kon-
je in osle (Novak 1970, 367–8) – in male živali, na primer perutnino, ki so
služile prehrani. Medtem ko so kokoši in jajca bolj ali manj redna postav-
ka podložniške oddaje, ostale živalske produkte oz. živino srečujemo le na
območjih, specializiranih za živinorejo, tj. predvsem v hribovitih prede-
lih alpskega in predalpskega sveta ter na Krasu. Poleg živinorejskih dvorov
(curtes stabulariae), ki so jih vzdrževala gospostva v lastni režiji oz. v ok-
viru pridvornega gospodarstva, so med specializirane živinorejske obrate
sodile švajge oz. sirnice. Švajga je pravni termin za gospodarsko enoto,
pogojno rečeno kmetijo, kjer so gojili molzno živino (v slovenskem pros-
toru pretežno ovce, ponekod tudi govedo) in pridelovali sir. V primerja-
vi z običajnimi kmetijami, hubami, so zemljiški gospodje v upravo švajg
posegali nekoliko intenzivneje. Običajno so jih vzdrževali v okviru gos-
postva v stalnem številu, ki je ohranjalo stabilno proizvodnjo sira, in v pri-
meru zapletov po potrebi status švajge podeljevali primernejšim kmeti-
jam.9 Skrbeli so za optimalen stalež goveda ali drobnice, v škofjeloškem
gospostvu denimo okoli 25 ovac (Blaznik 1963, 122), čemur je bila običaj
no namenjena spomladanska (ob svetem Juriju) dajatev ovce z jagnjetom,
ovis cum agno (Blaznik 1963, 122; Bizjak 2006b, 76; Bizjak 2006a, 40). Sir je
imel pomembno mesto v srednjeveški prehrani, predstavljal je glavni vir
maščob. Zato ne preseneča, da je bila proizvodnja na ozemlju gospostev
z večjim živinorejskim potencialom tudi komercialno usmerjena. Med
vodilne proizvajalce sira sta se v 14. in 15. stoletju uvrščali gornjegrajsko
9 Tak primer zasledimo v škofjeloškem obračunu iz let 1400–1401, ko sta propadli dve
švajgi v Žireh in je uprava gospostva njuno dejavnost prenesla na dve drugi kmetiji
(Bizjak 2006a, 40). Prim. tudi Gestrin 1952–53, 482–3.
133
1.2 Specializacija kmetijske proizvodnje
V srednjeveških virih je na nekaterih območjih opaziti specializacijo kme-
tijske proizvodnje, ki je karakteristična za določene kmetijske panoge (ži-
vinoreja, vinogradništvo). Specializacija kmetijske proizvodnje favorizira
pridelavo določenega proizvoda na račun ostalih in s tem prisili kmeta v
menjavo oz. prodajo presežkov. Pridelava na takšnih obratih je zaradi učin-
ka specializacije običajno učinkovitejša, kar prinaša večji donos zemljiške-
mu gospostvu, v končni fazi pa dotičnega podložnika postavlja v boljši eko-
nomski položaj.
Specializirana živinoreja (švajge). V tradicionalnem kmetijstvu je
imela živinoreja na območjih, primernih za poljedelstvo, specifično vlo-
go. Domala vse kmetije so gojile delovno (vprežno) živino – na pretež-
nem delu slovenskega ozemlja predvsem govedo, v manjši meri tudi kon-
je in osle (Novak 1970, 367–8) – in male živali, na primer perutnino, ki so
služile prehrani. Medtem ko so kokoši in jajca bolj ali manj redna postav-
ka podložniške oddaje, ostale živalske produkte oz. živino srečujemo le na
območjih, specializiranih za živinorejo, tj. predvsem v hribovitih prede-
lih alpskega in predalpskega sveta ter na Krasu. Poleg živinorejskih dvorov
(curtes stabulariae), ki so jih vzdrževala gospostva v lastni režiji oz. v ok-
viru pridvornega gospodarstva, so med specializirane živinorejske obrate
sodile švajge oz. sirnice. Švajga je pravni termin za gospodarsko enoto,
pogojno rečeno kmetijo, kjer so gojili molzno živino (v slovenskem pros-
toru pretežno ovce, ponekod tudi govedo) in pridelovali sir. V primerja-
vi z običajnimi kmetijami, hubami, so zemljiški gospodje v upravo švajg
posegali nekoliko intenzivneje. Običajno so jih vzdrževali v okviru gos-
postva v stalnem številu, ki je ohranjalo stabilno proizvodnjo sira, in v pri-
meru zapletov po potrebi status švajge podeljevali primernejšim kmeti-
jam.9 Skrbeli so za optimalen stalež goveda ali drobnice, v škofjeloškem
gospostvu denimo okoli 25 ovac (Blaznik 1963, 122), čemur je bila običaj
no namenjena spomladanska (ob svetem Juriju) dajatev ovce z jagnjetom,
ovis cum agno (Blaznik 1963, 122; Bizjak 2006b, 76; Bizjak 2006a, 40). Sir je
imel pomembno mesto v srednjeveški prehrani, predstavljal je glavni vir
maščob. Zato ne preseneča, da je bila proizvodnja na ozemlju gospostev
z večjim živinorejskim potencialom tudi komercialno usmerjena. Med
vodilne proizvajalce sira sta se v 14. in 15. stoletju uvrščali gornjegrajsko
9 Tak primer zasledimo v škofjeloškem obračunu iz let 1400–1401, ko sta propadli dve
švajgi v Žireh in je uprava gospostva njuno dejavnost prenesla na dve drugi kmetiji
(Bizjak 2006a, 40). Prim. tudi Gestrin 1952–53, 482–3.
133
