Page 131 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 131
5: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v poznem srednjem veku
dosegla precej visoko raven; pojavi se z vznikom oz. uveljavitvijo zemljiških
gospostev. Na ozemlju današnje Slovenije se je ta proces odvijal predvsem
od konca 10. (v obdobju po madžarskih vpadih na ozemlje cesarstva) pa
do konca 11. stoletja (Vilfan 1980, 106–7). Pravni temelj regulativi sta ned-
vomno predstavljala pojmovanje in praksa, po katerih je vse do tedaj nepri-
laščeno ozemlje pripadlo vladarju. S tem je dejansko vladar avtomatično
pridobil obsežna neposeljena, skoraj izključno z gozdom pokrita območja
(Vilfan 1980, 108). Gospodarski pomen omejevanja izkoriščanja gozdov je
bil zagotavljanje naravnih virov zemljiškim gospostvom, ki so jih v tem
času intenzivno ustanavljali prejemniki obsežnih površin kronske zemlje
(Vilfan 1980, 133–41; Štih 2005, 37–53; Štih 2006, 24–30). V tej prvi fazi se je
omejevanje izkoriščanja v pretežni meri skoncentriralo na lov divjadi, kar
je dokumentirano v številnih podelitvah lovske pravice (=Wildbann), s ka-
terimi je bila le-ta izključno pridržana prejemnikom, tj. zemljiškim gospo-
dom (Dasler 2001, 13 sl). Vsekakor je bilo v pristojnosti zemljiških gospostev
tudi reguliranje ostalih vrst koriščenja gozda (sečnja gradbenega in kuril-
nega lesa, šibja, kolov in vejevja, gozdna paša in krčenje gozdnih površin s
požigom za kmetijsko obdelavo), ki pa je bilo v skladu s potrebami in z gos
podarskimi koristmi – seveda pod nadzorom – prepuščeno podložnikom
gospostva (Blaznik 1970, 151–2). Nenazadnje v ta sklop sodi pomemben pro-
ces trajne preobrazbe določenega deleža gozdnih površin v obdelovalne, ki
ga je povzročila kolonizacija (Kos 1970, 69–70; Zwitter 2013, 85–98).
Povedano razmeroma dobro opisuje stanje na območju zemljiških
gospostev, ki so nastala na pretežno neposeljenih, kolonizacijskih ozem-
ljih – izrazit primer v slovenskem prostoru je Škofja Loka (Blaznik 1973,
11–6; Štih, 2005, 44–5). Nekoliko manj takšna razlaga ustreza gospostvom,
ki so nastala s podelitvami pretežno že poseljenih območij, kjer so bile
vsakršne podelitve v veliki meri odvisne od praktične sposobnosti uveljavl-
janja podeljenih pravic nasproti obstoječim pravnim subjektom. Na ozem-
lju blejs kega briksenskega gospostva je, denimo, v drugi polovici 11. stolet-
ja dokumentiran primer posedovanja lovske pravice (bannum ferrarum) s
strani lokalnega nižjega plemstva v mejah ozemlja, nad katerim je škofija
že nekaj desetletij pred tem prejela izključno lovsko pravico (Redlich 1886,
108).
V naslednjih stoletjih je prišlo do diferenciacije med eksplicitno lovsko
in splošnejšo gozdno pravico (ius forestum, forstrecht), ki je pokrivala vsa
druga področja izrabe gozdnih virov razen lova (Blaznik 1980, 250). Od 13.
stoletja dalje obe postaneta predmet pravnega prometa (fevdne podelitve,
129
dosegla precej visoko raven; pojavi se z vznikom oz. uveljavitvijo zemljiških
gospostev. Na ozemlju današnje Slovenije se je ta proces odvijal predvsem
od konca 10. (v obdobju po madžarskih vpadih na ozemlje cesarstva) pa
do konca 11. stoletja (Vilfan 1980, 106–7). Pravni temelj regulativi sta ned-
vomno predstavljala pojmovanje in praksa, po katerih je vse do tedaj nepri-
laščeno ozemlje pripadlo vladarju. S tem je dejansko vladar avtomatično
pridobil obsežna neposeljena, skoraj izključno z gozdom pokrita območja
(Vilfan 1980, 108). Gospodarski pomen omejevanja izkoriščanja gozdov je
bil zagotavljanje naravnih virov zemljiškim gospostvom, ki so jih v tem
času intenzivno ustanavljali prejemniki obsežnih površin kronske zemlje
(Vilfan 1980, 133–41; Štih 2005, 37–53; Štih 2006, 24–30). V tej prvi fazi se je
omejevanje izkoriščanja v pretežni meri skoncentriralo na lov divjadi, kar
je dokumentirano v številnih podelitvah lovske pravice (=Wildbann), s ka-
terimi je bila le-ta izključno pridržana prejemnikom, tj. zemljiškim gospo-
dom (Dasler 2001, 13 sl). Vsekakor je bilo v pristojnosti zemljiških gospostev
tudi reguliranje ostalih vrst koriščenja gozda (sečnja gradbenega in kuril-
nega lesa, šibja, kolov in vejevja, gozdna paša in krčenje gozdnih površin s
požigom za kmetijsko obdelavo), ki pa je bilo v skladu s potrebami in z gos
podarskimi koristmi – seveda pod nadzorom – prepuščeno podložnikom
gospostva (Blaznik 1970, 151–2). Nenazadnje v ta sklop sodi pomemben pro-
ces trajne preobrazbe določenega deleža gozdnih površin v obdelovalne, ki
ga je povzročila kolonizacija (Kos 1970, 69–70; Zwitter 2013, 85–98).
Povedano razmeroma dobro opisuje stanje na območju zemljiških
gospostev, ki so nastala na pretežno neposeljenih, kolonizacijskih ozem-
ljih – izrazit primer v slovenskem prostoru je Škofja Loka (Blaznik 1973,
11–6; Štih, 2005, 44–5). Nekoliko manj takšna razlaga ustreza gospostvom,
ki so nastala s podelitvami pretežno že poseljenih območij, kjer so bile
vsakršne podelitve v veliki meri odvisne od praktične sposobnosti uveljavl-
janja podeljenih pravic nasproti obstoječim pravnim subjektom. Na ozem-
lju blejs kega briksenskega gospostva je, denimo, v drugi polovici 11. stolet-
ja dokumentiran primer posedovanja lovske pravice (bannum ferrarum) s
strani lokalnega nižjega plemstva v mejah ozemlja, nad katerim je škofija
že nekaj desetletij pred tem prejela izključno lovsko pravico (Redlich 1886,
108).
V naslednjih stoletjih je prišlo do diferenciacije med eksplicitno lovsko
in splošnejšo gozdno pravico (ius forestum, forstrecht), ki je pokrivala vsa
druga področja izrabe gozdnih virov razen lova (Blaznik 1980, 250). Od 13.
stoletja dalje obe postaneta predmet pravnega prometa (fevdne podelitve,
129
